Štiri mesece skupaj živijo v temi
Če ste naveličani burnega svetovnega dogajanja in nenehnih slabih novic, se lahko umaknete v najsevernejši kraj na svetu, otok Svalbard. Tako je leta 2015 storila 34-letna švedska pisateljica Cecilia Blomdahl, ki priznava, da ima takšno življenje poleg prednosti tudi številne izzive. Med njimi so gotovo temperature, ki se spustijo tudi do –30 stopinj Celzija. Prebivalci od oktobra do marca živijo v popolni temi, nato pa sonce nekaj mesecev sploh ne zaide.
Občasno jih doletijo hude nevihte, nenehna grožnja pa so tudi severni medvedi. V teh razmerah mora biti hiša res dobro zgrajena. »Pri gradnji moramo uporabiti drogove, zasidrane v tla, saj se trajno zamrznjena zemlja lahko precej premakne. Poleg tega imamo dobro izolirana tla in stene, naša okna pa so troslojna, da zmanjšamo izgubo toplote,« razlaga Blomdahlova, ki živi v najbolj poseljenem kraju na otoku, mestu Longyearbyen.
Srečujejo polarne medvede
Za hude zimske nevihte imajo poleg običajnega gretja še rezervni grelec, ki ni odvisen od električne energije. Včasih jih v mestu doleti poseben obisk. »Doživeli smo že več srečanj s polarnimi medvedi. Protokol v takih situacijah je, da se najprej premakneš na varno lokacijo. Nato pokličeš guvernerja, ki bo medveda pregnal iz mesta,« razloži.
Kljub ekstremnim razmeram pa pisateljica pravi, da je lepo živeti v teh krajih. »Vsak letni čas ima svoj čar, a če bi morala izbrati najljubšega, bi bila to polarna noč (od 11. novembra do 30. januarja, op. a.). To je poseben letni čas, ko srkamo kavo ob mesečini, preživljamo dneve pod nebom, polnim zvezd, in smo, če imamo srečo, deležni dih jemajočega severnega sija,« je navdušena.
Ob vrnitvi sonca po štirih mesecih priredijo praznik.
Za otok je značilnih tudi nekaj praznikov, ki jih ni nikjer drugje na svetu. Eden do teh je pozdrav soncu, ko se to po štirih mesecih znova pojavi na obzorju Svalbarda. »Takrat se vsi zberejo ob starem bolnišničnem stopnišču, prvem kraju, kjer se mesta dotaknejo sončni žarki,« pojasni Cecilia. Longyearbyen je trenutno v pričakovanju adventa. Običaj veleva, da se na prvo adventno nedeljo vsi prebivalci z baklami sprehodijo po mestu, v katerem za to priložnost ugasnejo prav vse luči.
