Svetilnik miroljubnega sodelovanja v vesolju
Pred dnevi je administracija Joeja Bidna zadolžila ameriško upravo za letalstvo in vesolje (Nasa), naj omogoči delovanje Mednarodne vesoljske postaje do leta 2030. Pri tem zahtevnem in odgovornem projektu pa Nasa seveda ne bo sama, pomagale ji bodo še ruska vesoljska agencija Roskozmos, Evropska vesoljska agencija (ESA), Japonska letalsko-vesoljska raziskovalna agencija (Jaxa) in Kanadska vesoljska agencija (CSA).
Mednarodna vesoljska postaja, ki okrog Zemlje kroži že 20 let, je izrednega pomena tako za razvoj znanosti kot tudi tehnologije, obenem pa je, kot je dejal Nasin administrator Bill Nelson, »svetilnik miroljubnega mednarodnega sodelovanja v vesolju«. Sodelovanje strokovnjakov z različnih koncev sveta bo zelo pomembno tudi v prihodnje, še posebno pri programu Artemida, ki bo omogočil pristanek prve ženske in prvega temnopoltega astronavta na Luni, kar naj bi se zgodilo nekje po letu 2025. Ta polet bo še posebno pomemben, saj naj bi vodil k postopni izgradnji oporišča na našem naravnem satelitu, to pa bi postalo izhodišče za prihodnje polete človeške posadke na Mars.
V zadnjih letih se čedalje več držav po svetu aktivno vključuje v raziskovanje vesolja, pri čemer imajo vedno bolj vidno vlogo azijske države (Kitajska, Japonska, Indija in zadnje čase tudi Južna Koreja). Kitajska se že lahko pohvali z lastno vesoljsko postajo, Japonska pa z vesoljsko tovorno ladjo brez posadke, ki oskrbuje Mednarodno vesoljsko postajo. Indija snuje vesoljsko ladjo s posadko in razmišlja, da bi si tudi oni omislili manjšo vesoljsko postajo.
Skupni obedi
Začetek Mednarodne vesoljske postaje sega v leto 1998, ko so Rusi iz oporišča v kazahstanskem Bajkonurju izstrelili prvi bivalni modul Zarja. Sledila sta mu ameriški shuttle Endeavour in modul Unity, z izstrelitvijo prvega bivalnega modula Zarja iz Bajkonurja, nato poletom shuttla Endeavour in ameriškim povezovalnim modulom Unity, prvo povezovalno komponento Mednarodne vesoljske postaje, izdelano v ZDA, ki povezuje ruski in ameriški del postaje, v njem pa posadka skupaj obeduje. Na postajo so nato poleteli prvi astronavti in jo počasi dograjevali.
Postaja kroži na povprečni oddaljenosti 420 kilometrov od Zemlje, in sicer s hitrostjo 27.600 kilometrov na uro. Tako Zemljo obkroži v dobrih 93 minutah. Težka je dobrih 440 ton, dolga 73 in široka 109 metrov. Prostornina bivalnih delov znaša 915 kubičnih metrov.
Od leta 2000 je na njej stalna posadka. Do zdaj je na Mednarodni vesoljski postaji bivalo že 246 mož in žena iz 19 držav sveta, dva od njih sta na njej neprekinjeno preživela skoraj eno leto. Trenutno je na postaji sedemčlanska posadka, ki jo sestavljajo štirje ameriški astronavti, dva ruska in nemški. Je pa to vesoljsko oporišče zdaj popolnoma drugačno, kot je bilo na začetku. Poleg modulov Unity in Zarja ga zdaj sestavljajo še ruski modul Zvezda, ameriška Harmony in Tranquility, japonski Kibo in evropski Columbus. Lani sta se vsem tem modulom pridružila še ruska Nauka in Pričal. Prvi modul je namenjen raziskovalnim dejavnostim, Pričal pa je povezovalna enota, ki bo v prihodnje pomagala pri združevanju z drugimi ruskimi moduli. Gre za najdražji mednarodni vesoljski program, cena katerega se bo v nadaljnjih osmih letih močno približala 200 milijardam ameriških dolarjev (177 milijard evrov).
