Takšna bo Rusija brez Putina: »Obubožana in bolj izolirana kot Severna Koreja«
Vse pogostejše so špekulacije o tem, kakšna bi lahko bila Rusija, če bi Vladimir Putin odšel z oblasti. Nekateri verjamejo, da je ta dan vse bližje, medtem ko velika večina meni, da se ta sprememba ne bo zgodila tako kmalu, ne glede na to, v katero smer bo šla vojna v Ukrajini. Ruski novinar Andrej Vladimirovič Kolesnikov je analiziral trenutno situacijo in poskušal predvideti, kakšna bi bila ruska družba, če bi prišlo do zamenjave na samem vrhu Kremlja.
Putin ni večen
Putinove vladavine bo nekega dne konec in Rusija bi se morala začeti pripravljati za to, piše Kolesnikov in povzema mondo.rs. Zgodovina in politika v Rusiji sta zelo osebni in smrt ali odhod katerega koli voditelja bo verjetno začrtal novo pot za državo. Stalinova smrt je privedla do odmrznitve, medtem ko je strmoglavljenje Hruščova desetletje kasneje privedlo do obdobja stagnacije pod Brežnjevom, kar se je sčasoma umaknilo Gorbačovovim reformam. Odločitev Dmitrija Medvedjeva, da se ne bo potegoval za drugi predsedniški mandat, je Putinu odprla pot, da se vrne na čelo države, in označila konec ruske politike normalizacije in zoro avtoritarizma. Putin bo nekega dne moral odstopiti s predsedniškega položaja, ne glede na to, kako zelo se ruska elita slepi, da je nesmrten. Ko Putina ne bo več, se bo veliko spremenilo in ruska zgodovina uči, da tudi če 'putinizem' preživi Putina, to ne bo trajalo dolgo: naslednji ruski voditelj bo skoraj zagotovo prisiljen v liberalizacijo, da bi si zagotovil preživetje, je prepričan Kolesnikov, ki pravi, da bo Rusom po Putinovem odhodu zelo težko, saj bo to pomenilo korenite spremembe.
Izolirana bolj kot Severna Koreja
»Rusom bo težje izstopiti iz vrtinca hibridnega totalitarizma kot Nemcem ali Špancem,« meni novinar. Putinov režim zdaj obstaja le kot sredstvo za samoohranitev – kar v tej pozni fazi zahteva vojno. Umik iz vojaškega spopada bi pomenil predajo oblasti drugim, zaradi česar je prvi izziv za vsakega Putinovega naslednika kategorično zavračanje militarizma. Kljub temu, kar trdijo kremeljski propagandisti, sovražnik ni pred vrati Moskve in Rusiji ne grozi okupacija. Ravno nasprotno, saj se je Rusija zaradi iztekajoče se oblike »putinizma« izenačila s Severno Korejo v smislu privabljanja vlagateljev. Tudi v tranziciji Rusije po Putinu ni mogoče pričakovati pomoči od zahoda. Namesto tega se bodo morali Rusi vključiti v proces samoizpraševanja, da bi se borili proti svoji zgodovinski nevednosti, ki jo je vsilil režim, in trdo delati za obnovitev izčrpanih institucij države.
Kdo ga bo zamenjal?
Liberalizacija bo tudi prisilila Rusijo, da se bo soočila z lastno preteklostjo, da se bo enkrat za vselej odločila, kje potekajo njene državne meje, da se bo soočila s svojo moralno in finančno odgovornostjo do Ukrajine ter da se bo soočila s svojo kolektivno krivdo in kolektivno odgovornostjo za vojno, meni Kolesnikov. Po desetletjih goltanja divjih teorij zarote o rusofobiji in ponižanju države od zahoda, se bodo Rusi morali soočiti s psihološkim bremenom, ki bo padlo na celotno prebivalstvo države. Elite bodo diskreditirane. A ne gre pozabiti, da so celo v povojni Nemčiji nekdanji člani nacistične stranke zasedli visoke upravne in celo politične položaje. Kako se bodo karte razdelile, je nemogoče napovedati, a hitrost pobiranja Rusije iz moralnega in političnega brezna, v katero je padla, je odvisna od kakovosti tistih, ki skušajo državo iz njega potegniti. Nemčija je imela srečo; imela je Adenauerja in Erharda, Španija pa kralja Juana Carlosa. Rusija ima impresivno klop rezerv, ki so v zaporu ali živijo v tujini, in čeprav je morda kratka, ostaja razlog za optimizem, zaključuje Kolesnikov.
