Teta Vegeta si zasluži spomenik

Koprivnica se je zadnje februarske dni spominjala rojstva svoje častne meščanke in slovite znanstvenice, ki se je podpisala pod ikonični kulinarični izdelek. Zlata Bartl, ki se je rodila pred sto leti, se je za svoje dosežke ovenčala s številnimi priznanji, a enega še ni prejela, kar je nedopustno, vpijejo someščani: nedvomno si zasluži tudi svoj spomenik, še vedno so nadvse ponosni na svojo teto Vegeto.
 

Strl je ni niti zapor

Čeprav Zlata Bartl, ki je umrla leta 2008, tega ljubkovalnega poimenovanja ni marala, ne nazadnje je bila ugledna profesorica, raziskovalka, izumiteljica in naravoslovka, ki je prehransko podjetje postavila na vodilni položaj v nekdanji skupni državi. Le kdo nima v kuhinjski omarici slovite mešanice začimb, preštevilni so recepti, ki se končajo z nepogrešljivim napotkom: in še ena žlička vegete ...

Toda Zlatino življenje je bilo nadvse pestro in vznemirljivo še pred prihodom v Koprivnico, kjer je potem preživela vse odraslo življenje in upokojitev uživala v miru, ob zvokih klasične glasbe, ki je od jutra do večera odzvanjala v njenem skromnem stanovanju, cvetlicah in knjigah. Rodila se je 20. februarja 1920 v Dolcu v današnji Bosni in Hercegovini. Osnovno in srednjo šolo je končala v Sarajevu, nato pa se 1938. vpisala na filozofsko fakulteto v Zagrebu, kjer je študirala naravoslovje in biotehniko.

Po študiju se je zaposlila kot profesorica na srednji šoli v rodnem Sarajevu, a z delom ni bila zadovoljna, saj jo je bolj privlačila anorganska kemija. A jo je druga svetovna vojna vsrkala v politični vrtinec, saj se je, povsem nevedna in naivna, kot se je pozneje branila, včlanila v ustaško gibanje, zaradi česar so jo po vojni vihri obsodili na osem let zaporne kazni. Zaradi tuberkuloze so jo izpustili predčasno, po komaj petnajst mesecih za rešetkami, takrat pa je obrnila nov list in sklenila, da se bo posvetila svoji največji ljubezni. Znanosti.
 

Podravko izstrelila na vrh

Toda priložnosti za delo v Sarajevu ni bilo, zaradi obsodbe pa je njena družina le težko živela, delo, ki ji je bilo na voljo, je bilo plačano mizerno. Zlatka je spoznala, da bo morala priložnosti za dostojno delo iskati drugje. Na stričevo pobudo je odpotovala v Zagreb in od tam v Koprivnico, kjer se je prijavila na prosto delovno mesto v tovarno, ki je na trgu ponujala predvsem marmelade, gorčico, nekaj slaščic in mesni narezek: podjetje je potrebovalo osvežitev, nove ideje, in Zlata je bila prava oseba za to.


Že leta 1957 se je kot vodja raziskovalnega laboratorija podpisala pod juhe v vrečici, dve leti pozneje pa ji je uspel veliki met: izumila je nadvse okusno in vedno uporabno mešanico začimb, poimenovali so jo Vegeta 40. Nekaj let pozneje so številko v imenu opustili, saj je nihče ni uporabljal, medtem ko je vegeta postala sinonim za jugoslovansko kuhinjo. Podravka pa se je povzpela na vrh prehranske industrije, kjer ostaja še danes, dobrih šestdeset let po ustanovitvi, vodilni pa nikoli ne pozabijo, da gre zasluge za uspeh pripisati predvsem teti Vegeti.

Prav zato so ob stoletnici Zlatinega rojstva odprli najsodobnejši laboratorij daleč naokoli, v katerem bo Podravka z najnaprednejšo tehnologijo za senzorično okušanje testirala nove izume. Laboratorij nosi ime po znameniti profesorici, opremljen pa je z najsodobnejšimi napravami, tudi s 3D-printerjem hrane. Zlata je bila inovativna, zato moramo ohranjati njeno dediščino, so poudarili zdajšnji vodilni in se ganljivo poklonili znanstvenici, ki jih je izstrelila na kulinarični vrh.


Ne nazadnje je izumiteljica, ki se je med drugim ovenčala z visokim odličjem predsednika republike in številnimi nagradami za življenjsko delo, svoje premoženje namenila ustanovitvi štipendijskega sklada za mlade raziskovalce: »Denar naj prejme nekdo, ki bo ustvaril novo vegeto ...«