Trenutek, ko se preizkušanje lokalnih specialitet konča

Ob obisku prve lokalne tržnice pa spoznaš še eno zanimivo dejstvo, da polovice sadežev sploh ne poznaš. Pitaja, lukuma, grenadija, čerimoja … No, pa poskusimo!

Na stojnicah v Arequipi se tre živobarvnega sadja, na vrhu pisane piramide pa ima vsaka prodajalka svoj mešalnik, v katerem pripravi najboljši sok, kar sem ga kdaj okusila. Pokažeš, katere sadeže bi rad preizkusil, in zaradi varnosti, ker prek vode zlahka stakneš bakterije, zaprosiš za osnovo iz sveže stisnjenega pomarančnega soka. Zin, zin ... In že srkaš okusno sladko mešanico, ki te napolni z energijo za ves dan. Komaj izpraznim zvrhan pollitrski kozarec, ko mi nalije še repete. Zdaj sem prepričana, da prigrizki do večerje odpadejo. A to še ne pomeni, da jih ne morem vzeti s sabo! ​

Gigantska pokovka

​Ker se ne morem odločiti med tremi vrstami bananinega čipsa, vzamem za en sol vsakega. In že uzrem choclo, debelozrnato perujsko koruzo, ki jo popraženo postrežejo v znak dobrodošlice v restavracijah, zraven pa velikanske kokice. Ko prodajalko povprašam, ali lahko eno poskusim, da bi preverila, ali niso morda postane, roko obleče v plastično vrečko in mi nejevoljno pomoli pred nos eno s kupa. Denem jo v usta in veselo zahrustam, nato pa naredim čudno grimaso – sladka je in še neki priokus ... Janež?! Lepo se zahvalim, s tem me ne bodo kupili.

Stojnice se šibijo pod težo mesa, sadja in zelenjave, mogoče pa je dobiti še nekaj zelenega – kokine liste, ki bodo med trekingom proti Machu Picchuju čez nekaj dni postali odlično sredstvo za lažje premagovanje višine.


Arequipa je zelo lepo mesto v objemu vulkanov, zame celo najlepše v Peruju, oprosti, Cusco. Zgradbe v kolonialnem slogu so kljub potresom, ki jih je zaradi še delujočih ognjenikov tudi več deset na leto, dokaj ohranjene. Stolnica je ena najbolj impozantnih v mestih Južne Amerike, saj zaseda celotno stranico Plaza de Armas. Romantični osrednji trg je tudi lokacija moje naslednje kulinarične pustolovščine – večerje z lokalnimi specialitetami pri Walterju. Medtem ko jedi še pripravlja, se povzpnem na streho, kjer je mogoče uzreti enega lepših prizorov. Ko sonce zahaja, se vulkan Misti, ki se za mestno veduto bahavo vzpenja 5822 metrov v višino, obda s škrlatnimi odtenki večerne zarje.

Lama, kvinoja in Hamlet

Mizo krasijo glinene posodice in lesene žlice, že kmalu pa priroma prva tradicionalna jed – seviche. Surova riba s čebulo, koruzo, krompirjem, limeto in še čim se fino poda k sladkemu pivu iz kvinoje. Čeprav Perujci poznajo več kot 3000, nekateri se pohvalijo, da celo 4000 vrst krompirja, Walter tako velike mize za degustacijo vseh ne premore, a jih predstavi vsaj 10. Zraven postreže še čorbo iz kvinoje in meso. Najbolj tradicionalna perujska jed je sicer lomo saltado – govedina s čebulo in paradižnikom, ki jo z obvezno prilogo riža in ocvrtega krompirčka ponujajo na vsakem vogalu, a Walterjev meni je drugačen.


Pri laminih in alpakinih zrezkih si oblizujem prste, ko postavi na mizo morskega prašička, pa se moje preizkušanje lokalnih specialitet konča. Ne morem si izbiti iz glave svojega hišnega ljubljenčka iz otroštva in hitro sklenem, da Hamleta pa že ne bom jedla. Cuy oziroma morski prašiček je med navadnim prebivalstvom najpogostejši mesni obrok, ljudje pa jih vzrejajo kar doma. Zanje imajo prirejen prostor pod ognjiščem, kjer jim je prijetno toplo in se zato pogosteje parijo in hitreje množijo.

Za konec pa še obvezna zahvala pacha mami, da smo se lahko tako dobro mastili in da bi se še kdaj. Walter je v čast materi zemlji nazdravil vsaj desetkrat, pri tem pa s terase na trg zlil skoraj pol litra pisca, preden je to domače žganje pobožalo tudi moje grlo.