Upanje v življenje na Marsu

Mednarodna skupina raziskovalcev, v kateri so sodelovali tudi slovenski znanstveniki, je ugotovila, da lahko eden najodpornejših zemeljskih mikroorganizmov na Marsu preživi tudi do 280 milijonov let, medtem ko je izpostavljen visokemu sevanju. Ugotovitve vlivajo upanje, da bi pod površjem lahko našli dokaze o življenju na rdečem planetu. V raziskavi, ki je nastala pod vodstvom Michaela Dalyja iz ZDA, so sodelovali slovenski znanstveniki Nina Gunde-Cimerman in Cene Gostinčar z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani ter Tine Grebenc z Gozdarskega inštituta Slovenije.

Znanstveniki so ugotovili, da v posebnih razmerah bakterija Deinococcus radiodurans preživi resnično astronomsko izpostavitev radioaktivnemu sevanju, ki je za kar 28.000-krat višja od smrtonosnega odmerka za človeka. Že doslej je veljala za rekorderko, zdaj pa so odkrili, da lahko njeno odpornost povečajo za več kot petkrat, in sicer tako, da jo posušijo in zamrznejo pri temperaturi –80 stopinj Celzija. Odkritje je vzbudilo veliko zanimanja, saj so prav takšne razmere na Marsu, ekstremno suho je in mrzlo.

Vprašanja o tem, ali na Marsu obstaja življenje, že mnogo let burijo domišljijo tako privržencev znanstvene fantastike kot tudi resne znanosti. Že pred več kot stoletjem je nobelovec Svante Arrhenius govoril o možnosti širjenja življenja po vesolju. Ker bi bila živa bitja tam izpostavljena vakuumu in s tem izsušitvi, izjemno nizkim temperaturam in visokemu sevanju, se je ideja dolgo zdela pretirana. A so od tedaj večkrat dokazali, da lahko nekatere bakterije, glive in celo mikroskopske živali v takšnih razmerah preživijo vsaj par mesecev. Na Marsu so razmere po izgubi tekoče vode in večine atmosfere pred milijardami let vse prej kot prijazne. Pred radioaktivnim sevanjem vesolja se mikroorganizmi lahko skrijejo pod površje planeta. A sevanje je v naravi prisotno povsod in tudi majhne količine pod površjem planeta sčasoma v celicah povzročijo veliko škode.