Ura po desetletju spet tiktaka

Skoraj desetletje je bila ura, ki visi v templju Fumonji, opomnik na dan, ko se je narava z vso silovitostjo znesla nad Japonsko. In le nekaj tednov pred deseto obletnico potresa in cunamija, ki sta 11. marca 2011 prizadela severovzhodno obalo dežele vzhajajočega sonca in vzela več kot 18.000 življenj, je ura znova začela tiktakati.
 

Ob potresu se je zganila

Stara je več kot sto let, ocenjujejo strokovnjaki: dolga leta je menihom kazala točen čas, dokler ni naravna katastrofa uničila templja v Jamamotu, ostali so le stebri in streha. Valovi so odplaknili vse, Bunšunu Sakanu, menihu, pa je uspelo rešiti dragoceno uro, ki se je takrat že ustavila.

Sklenil jo je temeljito očistiti in znova spraviti v pogon, a kljub vsem naporom se kazalci preprosto niso hoteli premakniti. Vse do 13. februarja letos, ko je prizadeto območje doletel še en potres, in to le nekaj tednov pred obletnico tragedije. In ura se je nenadoma zganila, Sakano je ostal odprtih ust, ko je iz glavne dvorane zdaj prenovljenega templja nenadoma zaslišal tiktakanje, ki ga je pogrešal tako zelo dolgo. »Morda je to znak, da moram vztrajati, da resnična obnova šele pride,« je poln upanja menih, ki je pravzaprav uro tudi prinesel v tempelj pred mnogimi leti, potem ko jo je kupil v trgovini s starinami.



Pri domačem proizvajalcu Seiko ocenjujejo, da je delovanje nihala spodbudil ravno nov potresni sunek, ki je morda pomagal otresti še zadnje delce prahu, ki so se poskrili v notranjosti in jih s čiščenjem ni bilo mogoče zbezati na plan.

Kakor koli že, ura zdaj neutrudno tiktaka, ustavil pa se ne bo niti Sakano: menih, ki je po katastrofalnem potresu in cunamiju svoje življenje posvetil pomoči sokrajanom v stiski, vnovični izgradnji porušenih mest in drugim oblikam prostovoljstva, je pred meseci že razmišljal o upokojitvi in umiku iz javnega življenja. A ura mu zdaj veli, da je treba garati še naprej, je prepričan.