Uspelo jim je šele v dvanajsto

Ko se je leta 1957 začela vesoljska tekma, je trajalo komaj eno leto, da se je pozornost z Zemljine orbite preusmerila na naš naravni satelit. Začeli so Američani, a jim ni in ni šlo. Nato so leta 1959 Sovjeti z Luno 1 opravili prvi polet mimo Lune. Kmalu je sledila Luna 2, ta je treščila v Luno, istega leta jo je obletela še Luna 3 in tudi prva posnela zadnjo stran tega nebesnega telesa. To so bili uspešni podvigi Sovjetske zveze, neuspehov pač niso delili z javnostjo, takšna je bila politika. Takratni skrivnostni glavni konstruktor Sergej Koroljev je bil pod velikim pritiskom, saj so od njega zahtevali nove in nove vesoljske prvence.
Leta 1966 so v vesolje izstrelili že deveto sondo iz programa Luna. Šlo je za robotsko sondo brez posadke, ki je postala prvi predmet, ki ga je izdelal človek in mu je uspel mehak pristanek na našem najbližjem nebesnem telesu. Luna 9 je bila tudi prva sonda, ki je z njegove površine na Zemljo poslala posnetke. A ni šlo vse gladko. Preden je Luna 9 uspešno pristala na Luni, je Sovjetom spodletelo kar enajstkrat. Pri neuspešnih poskusih je ali odpovedala nosilna raketa in sonda ni prišla niti v vesolje, ali je dosegla orbito okrog Zemlje, ni pa nadaljevala poti do Lune, zgodilo se je tudi, da je cilj dosegla, a je spodletelo samo spuščanje na površino Lune.

Sonda je tehtala le 99 kilogramov, pri pristanku pa si je pomagala s posebno zračno pristajalno vrečo, ki je ublažila hitrost na 22 kilometrov na uro, s katero se je tudi spustila na površino. Sonda je bila pravzaprav hermetično zaprt kontejner, opremljen z radijskim sistemom, enim znanstvenim instrumentom, to je bil detektor sevanja, in televizijsko kamero.

Umrl tik pred zmagoslavjem

Proti Luni jo je 31. januarja 1966 iz vesoljskega središča Bajkonur v Kazahstanu poslala satelitska nosilna raketa Strela-M. Prve tri stopnje Strele-M so četrto stopnjo in sondo spravile v orbito okrog Zemlje, nato pa jo je zadnja stopnja usmerila proti Luni. Sonda se je nato 8300 kilometrov od Lunine površine poravnala tako, da se je lahko pripravila na vžig zaviralnih raket. To se je zgodilo na višini 25 kilometrov od površja, ko se je vključil glavni raketni motor in so se napihnile zračne blazine. Pet metrov nad površjem se je posebno tipalo dotaknilo tal in izključilo zaviralne motorje, takrat je sonda odvrgla tudi malo pristajalno kapsulo, ta je padla na površino s hitrostjo 22 kilometrov na uro.

Pristajalna kapsula je bila okroglaste oblike s premerom 58 centimetrov. Prvo polovico krogle so sestavljale cvetnim listom podobne enote, ki so se odprle navzven in stabilizirale kapsulo. Vzmeti so sprožile antene in sprostila se je kamera, opremljena z rotirajočim sistemom ogledal. Že približno pet minut po pristanku je Luna 9 začela oddajati podatke, prve slike pa šele po sedmih urah, za kar je bil kriv neugoden položaj Sonca.

Zadnji stik s sondo je bil 6. februarja 1966 oziroma tri dni po pristanku, ko so se, kot kaže, izpraznile vse baterije na krovu. Enega največjih trenutkov sovjetskega vesoljskega programa pa žal ni dočakal Sergej Koroljev, ki je umrl le nekaj tednov pred uspešnim pristankom Lune 9.