V 12 mesecih 12 ultramaratonov
Londonska finančnica bo abrahama proslavila tekaško. Pred desetletjem je komajda pretekla pet kilometrov.
Odpri galerijo
Ne bo obsedela na kavču, si je prisegla. FOTOGRAFIJI: Instagram
Abrahama najraje proslavimo z veseljačenjem in zdravicami, toda finančna strokovnjakinja z Otoka Kirsten White si je ob pomembni prelomnici raje zastavila nov izziv. Kar norega, pravzaprav, v prihajajočih dvanajstih mesecih bo namreč pretekla dvanajst ultramaratonov!
Londončanka se zgraža nad vrstniki, ki ob prehodu v drugo polovico stoletja preprosto obsedijo pred televizorjem, prepričani, da jim življenje ne more ponuditi več ničesar novega; Kirsten želi svojim trem otrokom, ki materinega podviga sicer niti najmanj ne podpirajo, dokazati, da je mogoče doseči prav vse in da za vztrajne ovir preprosto ni. In čeprav je pred desetletjem komaj pretekla petkilometrsko preizkušnjo, je zdaj prepričana, da bo kos izzivu vseh izzivov.
»Pripravljam se že dolgo, postopoma, zato se ne bojim poškodb,« miri Kirsten, ki bo petdeseti rojstni dan proslavila oktobra; tik pred koncem lanskega leta je tako že opravila prvo preizkušnjo, ultramaraton po afriški puščavi Namib, do naslednjega podviga pa se ogreva z maratoni, je zaupala. »Ne želim pritegovati pozornosti in same sebe kovati v zvezde, vsekakor pa želim dokazati, da si lahko kos prav vsakemu izzivu, če se ga lotiš predano. Moja prvorojenka je stara 23 let, kdo ve, morda bom čez nekaj let že babica, a do takrat si želim doseči še marsikaj.«
Med drugim se bo marca spopadla s 160-kilometrsko preizkušnjo, med katero bo z drsalkami prečkala zamrznjeno jezero v Mongoliji, potem pa se bo podala v Južno Ameriko, kjer se bo prebila čez 200 kilometrov od vzhodnoatlantske obale do zahodnega dela celine, premagati bo morala tudi džunglo. Za dvanajstmesečni podvig bo odštela okoli 12.000 evrov.
»Ni mi žal denarja, mnogi takšne zneske zapravijo za neumne zabave in nesmiselna potovanja. Zame je ta vsota dragocena naložba,« se ne pusti kritizirati Kirsten, ki se dobro zaveda, da lahko ultramaratoni prinesejo tudi veliko muke: »Med tekom po puščavi se mi je zaradi visokih temperatur stopil obliž, s katerim sem prelepila žulj, in se mi povsem zažrl v rano. Na koncu sem morala zarezati v kožo, da sem odstranila resnično nagnusen zmazek. A ko si v zanosu, takšne ovire premostiš mimogrede, ne razmišljaš o bolečini, ampak rineš naprej. Ne gre za to, da premagaš druge, ampak da premagaš sebe.«
Pred Kirsten je nedvomno naporno in pestro leto, tekaško epopejo pa bo sklenila v domovini, v Edinburghu, tik pred rojstnim dnem.
Od puščave do ledenega jezera
Londončanka se zgraža nad vrstniki, ki ob prehodu v drugo polovico stoletja preprosto obsedijo pred televizorjem, prepričani, da jim življenje ne more ponuditi več ničesar novega; Kirsten želi svojim trem otrokom, ki materinega podviga sicer niti najmanj ne podpirajo, dokazati, da je mogoče doseči prav vse in da za vztrajne ovir preprosto ni. In čeprav je pred desetletjem komaj pretekla petkilometrsko preizkušnjo, je zdaj prepričana, da bo kos izzivu vseh izzivov.
Na poti do abrahama premaguje samo sebe.
»Pripravljam se že dolgo, postopoma, zato se ne bojim poškodb,« miri Kirsten, ki bo petdeseti rojstni dan proslavila oktobra; tik pred koncem lanskega leta je tako že opravila prvo preizkušnjo, ultramaraton po afriški puščavi Namib, do naslednjega podviga pa se ogreva z maratoni, je zaupala. »Ne želim pritegovati pozornosti in same sebe kovati v zvezde, vsekakor pa želim dokazati, da si lahko kos prav vsakemu izzivu, če se ga lotiš predano. Moja prvorojenka je stara 23 let, kdo ve, morda bom čez nekaj let že babica, a do takrat si želim doseči še marsikaj.«
Med drugim se bo marca spopadla s 160-kilometrsko preizkušnjo, med katero bo z drsalkami prečkala zamrznjeno jezero v Mongoliji, potem pa se bo podala v Južno Ameriko, kjer se bo prebila čez 200 kilometrov od vzhodnoatlantske obale do zahodnega dela celine, premagati bo morala tudi džunglo. Za dvanajstmesečni podvig bo odštela okoli 12.000 evrov.
Za noro dogodivščino bo odštela 12.000 evrov.
»Ni mi žal denarja, mnogi takšne zneske zapravijo za neumne zabave in nesmiselna potovanja. Zame je ta vsota dragocena naložba,« se ne pusti kritizirati Kirsten, ki se dobro zaveda, da lahko ultramaratoni prinesejo tudi veliko muke: »Med tekom po puščavi se mi je zaradi visokih temperatur stopil obliž, s katerim sem prelepila žulj, in se mi povsem zažrl v rano. Na koncu sem morala zarezati v kožo, da sem odstranila resnično nagnusen zmazek. A ko si v zanosu, takšne ovire premostiš mimogrede, ne razmišljaš o bolečini, ampak rineš naprej. Ne gre za to, da premagaš druge, ampak da premagaš sebe.«
Pred Kirsten je nedvomno naporno in pestro leto, tekaško epopejo pa bo sklenila v domovini, v Edinburghu, tik pred rojstnim dnem.
