V Baltskem morju bolna že vsaka tretja riba

Poljska naravovarstvena organizacija Naša zemlja je nedavno objavila alarmantne fotografije poginulih morskih rib (trske, sardele, listi ...) iz zaliva Pucka v plitvem naravnem rezervatu nasproti baltiškega obmorskega mesta Gdansk. Iz njih je razvidno, da so imele okoli oči in drugod po telesu vse polno razjed in poškodb od plesni.

Razlog zanje je lahko zastrupitev, kakšna bolezen ali koktajl številnih onesnaževal, ki jih spuščajo v morje večinoma po Visli, na katero je vezanih kar 22 milijonov ljudi, oziroma po zraku. Za nas je to pomembno, saj iz baltiških držav uvažamo sveže in predelane ribe, in ne gre pozabiti, da na podlagi inšpekcijskih ugotovitev skoraj vsako leto iz prometa izločijo več pošiljk zdravju nevarnih rib ali izdelkov. Še zlasti poljskih.
 

Brez pravih odgovorov

Zato smo na Zavod za ribištvo Slovenije, Morsko biološko postajo Piran in Nacionalni veterinarski inštitut poslali vrsto vprašanj, a nam nihče ni odgovoril, ali naj ljubitelji morskih jedi kupijo ribe iz Severnega ali Baltskega morja. Prav tako nimajo svežih podatkov o zdravju rib in drugih organizmov, ki prihajajo na naše mize iz Jadranskega ali Sredozemskega morja.

Resda Baltsko morje onesnažuje bistveno več slabo ali neprečiščenih odplak iz kmetijstva (po rekah se v morje steka bistveno več fosfatov in nitratov kot pri nas) in industrije (tudi po zraku), močnejši je tudi ladijski promet, zaradi plitvosti pa je Baltsko morje precej dovzetnejše za cvetenje alg. Še sploh ker se morska voda v njem skozi ozek preliv v Severnem morju izmenja šele v 25 letih, v Jadranskem pa v dveh. V Baltsko morje so na koncu druge vojne povrhu odvrgli kar 50.000 ton granat in sodov s kemičnimi bojnimi strupi. Nevarnost je tudi več kot sto potopljenih ladij, v katerih je poldrugi milijon litrov nafte. V vodi so povečane koncentracije arzena, kadmija, pa tudi svinca, cinka, bakra in živega srebra.

Severni Jadran je najbolj obremenjen, z več kot 12.000 tonami živega srebra v usedlinah, ki se je vanj iz rudnika živega srebra v Idriji po Idrijci in Soči nalagalo kar 500 let. Po podatkih Milene Horvat, vodje odseka za znanost o okolju z Instituta Jožef Stefan, so leta 2014 ob italijanski obali namerili od 5 do 40 mg živega srebra v kilogramu usedline, Luka Koper pa je maja istega leta na 14 mestih izmerila od 0,1 do 0,53 mg živega srebra v kilogramu sedimenta, kar je daleč pod mejno vrednostjo, ki po državni uredbi o odpadkih znaša 20 mg.


A doslej še nismo zasledili relevantnih študij, koliko nevarnih izpustov v naše morje spušča tržaška železarna iz svojih dimnikov, kolikšen je delež nevarnih delcev pri pretovoru razsutega tovora iz koprskega in tržaškega pristanišča, koliko neprečiščenih fekalij po naših rekah in potokih ter hrvaških na črno zgrajenih kanalizacijskih cevi vzdolž Istre prihaja v morje, kolikšen je vpliv Hrvaške (glavni morski tok teče od Hrvaške mimo Slovenije in naprej po vzhodni strani Italije nazaj v Sredozemlje), koliko balastnih in kalužnih voda kroži po Jadranu in Sredozemlju, kaj bi pomenilo načrtovano poglabljanje morja za potrebe tretjega pomola Luke Koper, saj je največ živega srebra prav v sedimentu, ki se je vanj nalagal pol tisočletja.

Čeprav je koprska veterinarska inšpektorica Neva Blažina Sedmak pred leti dejala, da v ribah in drugih morskih organizmih iz slovenskega morja ni alarmantnih vsebnosti živega srebra in da teh ni bilo niti v ribah iz italijanskega morja, kjer bi pričakovali višje stopnje, ne gre pozabiti, da se živo srebro v organski obliki kot metil živo srebro v človeku nabira vse življenje in da se ga iz njega izloči zelo malo.


Žal ni nihče odgovoril, ali bi bilo treba preventivno ustaviti uvoz rib iz Baltskega morja ali iz vseh onesnaženih morij (zlasti v Aziji) in kaj narediti, če naletiš na tako ribo pri nas.