V epicentru černobilske katastrofe

Britanskega pustolovca in voditelja Bena Fogla raziskovalna žilica običajno popelje v odmaknjene konce divjine, kamor le malokdaj stopi človeška noga. Televizijski projekti so ga popeljali na treking prek Sahare in Antarktike, veslal je prek Atlantika in se vzpel na Everest. A čeprav je že ničkolikokrat zrl nevarnosti v oči, še nikoli ni doživljal česa podobnega kot med snemanjem svojega zadnjega podviga. »Navadno sem v zelenih džunglah ali mogočnih gorah, na najlepših krajih našega planeta. Zdaj pa sem se podal na verjetno najbolj srhljiv in razdejan kraj na Zemlji. In bilo je izjemno. Navdihujoče in ganljivo, hkrati pa me je drugačnim pričakovanjem navkljub navdalo z upanjem.« Po mesecih dogovarjanja in pogajanja so mu ukrajinske oblasti namreč na stežaj odprle vrata v jedrsko elektrarno Černobil pri mestu Pripjat, vključno z nadzorno sobo jedrskega reaktorja številka 4, kjer je bil epicenter najhujše jedrske nesreče in po oceni Združenih narodov največje okoljske katastrofe v zgodovini človeštva.
 

Oblačila je zažgal

Jedrska eksplozija, ki je odjeknila 26. aprila 1986, je v hipu vzela 31 življenj. Več deset tisoč jih je pozneje umrlo za posledicami sevanja. Evakuirati in preseliti je bilo treba najmanj 300.000 ljudi. Območje okoli elektrarne pa po ocenah strokovnjakov ne bo naseljivo še vsaj 20.000 let. Prav v središče tega se je zaradi dokumentarca Inside Chernobyl (Znotraj Černobila) za en teden podal Fogle. »Še preden sem odpotoval v Ukrajino, sem imel resen tečaj s strokovnjakom za sevanje. Le tako sem se lahko povsem zavedal morebitnega tveganja, o tem pa tudi razložil ženi Marini in otrokoma. Kajti tveganje vsekakor je. A ne nazadnje sem tvegal tudi, ko sem šel na Everest. Pomembno je, da se tega zavedaš, da upoštevaš strokovnjake in tudi prisluhneš notranji intuiciji. Potem boš v redu,« je dejal Fogle, ki se je odločil, da so koristi, ki jih film o Černobilu lahko prinese množicam, večje od potencialne nevarnosti zanj. To pa je zmanjšal na minimum. Upošteval je napotke, naj se ničesar ne dotika. Pri sebi je vseskozi imel merilec radioaktivnosti, okoli vratu pa poseben čip, ki je meril, kolikšen odmerek nevarnega sevanja je do vsakega trenutka prejel. V nadzorno sobo številka 4, kjer se je zgodila usodna napaka, je zakorakal v zaščitnih oblačilih, pa še v teh je tu lahko prebil le kratkih pet minut. »S posebnimi napravami so na nas merili stopnjo radioaktivnosti – pred vstopom, ko smo izstopili, večkrat pa tudi vmes med temi nekaj minutami. Svetovali so tudi, da po koncu zažgemo vse, kar smo imeli oblečeno.«
 

Volkovi in divji konji

Vsak korak je bil grozljiv. Vsak pogled srhljiv. Pa vendar je teden dni na najbolj zapuščenem kraju na svetu v Foglu prižgal tudi iskrico upanja. »Ta kraj je vsekakor srhljiv in puščoben, vseeno pa sem se domov vračal z nekaj upanja za jutrišnji dan in jutrišnji svet, saj sem videl, da se tudi v tem radioaktivnem mrtvilu spet prebuja življenje. Videl sem krdelo volkov. Skozi Pripjat so topotali divji konji. Nihče ne razume povsem, kako lahko tu preživijo živali. Moč narave, ki jo tu vidiš, je nepojmljiva. Nepojmljivo je, kako so si rastline in živali opomogle, ko in čeprav so bili ljudje prisiljeni oditi.«
Živali pa niso bila edina živa bitja, ki jih je srečal. Govoril je tudi z Valentino, starejšo žensko, ki je bila 1986. prisiljena zapustiti dom, a se je kljub drugačnim nasvetom vrnila. Eden od vrhuncev dokumentarca, ki je s prvo epizodo prišel na Channel 5 v tem tednu, pa je vsekakor intervju z Aleksejem Moskalenkom, varnostnikom, ki je bil v službi zunaj reaktorja 4, ko je ta eksplodiral. »Zakaj je preživel, je še vedno velikanska skrivnost. Varnostnica, ki je bila z njim v službi, je zaradi sevanja umrla v nekaj urah po eksploziji.«

Zavoljo filma se je sprehodil po opuščeni šoli, kjer ni učencev, pač pa iz tal rastejo drevesa. Korak ga je povedel v Bolnišnico 126, kjer so zdravili žrtve. A koliko je teh na koncu bilo, ne vemo. »Odvisno, s kom govoriš. Nekateri govorijo o nekaj deset tisoč ljudeh. Spet drugi o več stotisočih. Resnica je – nihče ne ve natanko.«