DOBRODELNO
V jezero Michigan je skočil 365-krat
Šofer s podvigom zbiral denar za dobrodelnost. Ovirala ga nista niti debeli led niti sneženje.
Odpri galerijo
Ne glede na letni čas in temperaturo zraka ter vode je Dan O'Connor v zadnjem letu vsak dan skočil v jezero Michigan. Za sprostitev, da odmisli tegobe vsakdana, pandemijo, politično dogajanje, pojasnjuje. In kot se je nazadnje izkazalo, tudi za dobrodelnost.
Voznik avtobusa priznava, da je bil prvi skok v vodo povsem neodgovoren. Bilo je 13. junija, ko se je prebudil s takšnim mačkom, da preprosto ni videl druge rešitve, kakor da odkolesari do brega jezera v domačem Chicagu in si v mrzli vodi zbistri glavo in prebudi telo.
Poteza, ki je ne priporoča nikomur in ob kateri se zdravniki držijo za glavo, a med skokom, ki se je končal srečno, se mu je porodila zamisel: v jezero bo skočil vsak dan, pa ne zato, da bi si opral alkoholno vest, ampak da premaga stres, se sprosti, otrese skrbi in dan začne povsem prenovljen. Ko so se temperature začele strmo spuščati, si je zastavil cilj, da bo skakal do zahvalnega dne konec novembra; potem je avanturo podaljšal do novega leta, ko pa je spoznal, da je kos tudi neusmiljeni zimi, je 53-letnik sklenil, da bo vztrajal leto dni.
Dan ni obupal niti takrat, ko je moral v jezero zvrtati luknjo, da se je lahko pognal v ledenico; ni ga oviralo niti sneženje, prehude niso bile niti buške in praske, ki si jih je pridelal ne ledu. Čudežno tudi nikoli ni zbolel, je ponosen. In ko se je zima začela prevešati v pomlad, to pa v poletje in so temperature vode in zraka znova postale prijaznejše, je spoznal, da mu je uspelo nekaj izjemnega.
Svojo avanturo je vse dni objavljal tudi na družabnih omrežjih, kjer je osvojil kar nekaj občinstva, ob 365. skoku pa je pojasnil, da mu je ravno podpora javnosti vlivala dodaten pogum.
Ne nazadnje pa niso bili zanemarljivi niti cekini, ki jih je uspešno zbral za dobrodelnost; zanimivo, za denar mu sploh ni bilo treba prositi, sledilci so mu sami od sebe predlagali, da bi njegove podvige finančno podprli, zbrana sredstva pa bi potem namenili pomoči potrebnim. Ljudje očitno včasih potrebujejo le skok v vodo, ugotavlja Dan.
Prvič zaradi mačka
Voznik avtobusa priznava, da je bil prvi skok v vodo povsem neodgovoren. Bilo je 13. junija, ko se je prebudil s takšnim mačkom, da preprosto ni videl druge rešitve, kakor da odkolesari do brega jezera v domačem Chicagu in si v mrzli vodi zbistri glavo in prebudi telo.
Poteza, ki je ne priporoča nikomur in ob kateri se zdravniki držijo za glavo, a med skokom, ki se je končal srečno, se mu je porodila zamisel: v jezero bo skočil vsak dan, pa ne zato, da bi si opral alkoholno vest, ampak da premaga stres, se sprosti, otrese skrbi in dan začne povsem prenovljen. Ko so se temperature začele strmo spuščati, si je zastavil cilj, da bo skakal do zahvalnega dne konec novembra; potem je avanturo podaljšal do novega leta, ko pa je spoznal, da je kos tudi neusmiljeni zimi, je 53-letnik sklenil, da bo vztrajal leto dni.
Nikoli ni zbolel
Dan ni obupal niti takrat, ko je moral v jezero zvrtati luknjo, da se je lahko pognal v ledenico; ni ga oviralo niti sneženje, prehude niso bile niti buške in praske, ki si jih je pridelal ne ledu. Čudežno tudi nikoli ni zbolel, je ponosen. In ko se je zima začela prevešati v pomlad, to pa v poletje in so temperature vode in zraka znova postale prijaznejše, je spoznal, da mu je uspelo nekaj izjemnega.
Svojo avanturo je vse dni objavljal tudi na družabnih omrežjih.
Svojo avanturo je vse dni objavljal tudi na družabnih omrežjih, kjer je osvojil kar nekaj občinstva, ob 365. skoku pa je pojasnil, da mu je ravno podpora javnosti vlivala dodaten pogum.
Ne nazadnje pa niso bili zanemarljivi niti cekini, ki jih je uspešno zbral za dobrodelnost; zanimivo, za denar mu sploh ni bilo treba prositi, sledilci so mu sami od sebe predlagali, da bi njegove podvige finančno podprli, zbrana sredstva pa bi potem namenili pomoči potrebnim. Ljudje očitno včasih potrebujejo le skok v vodo, ugotavlja Dan.