V naši neposredni bližini je potopljeno mesto Sipar
Sipar leži v naši neposredni bližini, nekaj zalivov stran, med Katorom in Zambratijo na Hrvaškem. Zgodbe o tamkajšnjem življenju z morjem v antiki in zgodnjem srednjem veku so to poletje na ogled v Pomorskem muzeju Sergej Mašera Piran.
V pisnih dokumentih se nekdanji polotok Sipar omenja kot Sipparis in tudi Sepomaia. Novejša arheološka raziskovanja so potrdila, da je bil naseljen že pred našim štetjem. Domneva se, da je bila tam v času istrskih vojn oziroma prodora Rima ena od točk za vzdrževanje miru na istrskem polotoku, po vzpostavitvi Rimskega cesarstva pa je naselje izgubilo vojaškostrateški pomen. Na ostankih predhodnih gradenj je nastala ribiška skupnost, ki se je v rimskem obdobju razvila v dobro organizirano naselje.
Ostanke potopljenega mesta v morju lahko danes opazimo ob večji oseki.
Precej arheoloških najdb kaže, da je vrhunec doživelo konec 6. in v začetku 7. stoletja, ko je bilo porušeno. V naslednjem stoletju je znova zraslo, a ga je leta 876 neretvanski knez Domagoj v spopadih z Benečani uničil skupaj z drugimi naselji na zahodni obali Istre. Po uničenju Sipra se je začel razvoj bližnjega mesta Umag.
Ostanke potopljenega mesta lahko opazimo ob večji oseki; pred 2000 leti je bilo morje nižje za več kot meter. Med podvodnimi arheološkimi in kopenskimi raziskavami je bilo na najdišču odkritih 17 ostankov naselbinskih prostorov, skupaj z vzdolžnim hodnikom. Odkrili so še stolp peterokotne oblike, ki verjetno sega v 5. stoletje, 200 metrov obzidja za zaščito mesta s kopenske strani, veliko gospodarsko skladišče, peč za predelavo kovine, kamen za stiskanje oljk in okrog 5000 drugih predmetov.
Arheološke najdbe govorijo o tem, kako so ljudje živeli, in dokazujejo, kako so bili na tem malem prostoru, skoraj povsem obdanem z morjem, odvisni od morja. Uporabljali so ga za transport, trgovino in še zlasti kot vir prehrane in surovin. Najdeni so bili tudi številni predmeti, kot so amfora iz Gaze, fina keramika, koščeno orodje in razni pokrovi za amfore, ki segajo v obdobje od 1. stoletja pred našim štetjem do 2. stoletja našega štetja. Izkopni trnki, keramične in svinčene uteži za ribiške mreže pripovedujejo, kako so se domačini kontinuirano ukvarjali z ribolovom.
Posebno velja izpostaviti odkritje večjih količin lupin morskih polžev bodičastih volekov, ki so se uporabljale kot surovina za izdelavo škrlatne barve za tkanine. To dokazuje, da so izdelovali sila dragoceno barvo, ki je imela v času antike in kasneje velik socialni pomen.
