V tem skrivnostnem jezeru počiva na stotine okostnjakov
V Himalaji, blizu indijsko-nepalske meje, je jezero Roopkund, v katerem počiva na stotine okostnjakov. Kako so prišli tja, ni uspelo ugotoviti še nikomur, čeprav je od odkritja množice kosti minilo že dobrih 80 let. Ena od teorij je, da naj bi bili to posmrtni ostanki skupine romarjev, ki so se čez eno največjih gorstev na svetu odpravili do enega od hindujskih templjev, a jih je na poti zajela močna nevihta s točo.
Ena od teorij je, da naj bi bili to posmrtni ostanki skupine romarjev.
Druga teorija domneva, da so v jezeru večni dom našli domačini, ki so se čez gore vračali iz vojne. Strokovnjaki, ki so analizirali okrog 37 kosti, so medtem prepričani, da ne drži nič od omenjenega. Ugotovili so namreč, da jih je večina stara okrog tisoč let, med njimi pa so tudi veliko mlajše, iz 19. stoletja, zato menijo, da bi lahko bili v jezeru posmrtni ostanki povsem nepovezanih ljudi, ki so iz takšnega ali drugačnega razloga umrli na gori, mimoidoči, ki so pozneje našli njihova okostja, pa so jih odnesli v jezero, namesto da bi jih pokopali v dolini, ali pa so kosti v jezero odnesli plazovi, ki jih je v visokogorju veliko.
Da ni šlo za skupino ljudi, ki so umrli hkrati, menijo tudi znanstveniki, ki so preučili genske zapise okrog 37 kosti. Izkazalo se je namreč, da je večina DNK, ki so ga analizirali, značilna za ljudstva, ki živijo ob Sredozemlju, kar je na tisoče kilometrov stran od Himalaje, zato menijo, da je šlo za posameznike, ki so se nekako znašli v Himalaji v različnih časovnih obdobjih in tam tudi ostali. Da DNK, značilen za ljudstva iz Sredozemlja, ni v tem delu sveta nič nenavadnega, pa je prepričana antropologinja Kathleen Morrison z Univerze v Pensilvaniji, ki je spomnila, da je bila indijska podcelina od leta 180 pred našim štetjem do okrog 20 našega štetja del grškega kraljestva.
