V vesolje pod krilom Kozmične deklice

Pred dnevi je v vesolje uspešno poletela nova in hkrati najmanjša raketa za lansiranje satelitov, imenovana Launcher One (nosilec Ena). Na pot jo je poneslo posebej prirejeno in predelano potniško letalo družbe Virgin Orbit boeing 747, ki so ga poimenovali Cosmic Girl oziroma Kozmična deklica. Letalo, ki ga je podjetje Virgin Orbit kupilo leta 2015, je vzletelo iz puščave Mojave, nato pa dvostopenjsko raketo Launcher One sprostilo na območju Tihega oceana na višini okrog deset kilometrov in pol.

Družbo Virgin Orbit upravlja bogataš Richard Branson, ki ima v lasti tudi starejšo sestrsko družbo Virgin Galactic, ki ponuja turistične skoke na rob vesolja.
 

Deset satelitov

Med omenjenim poletom je Launcher One, 29 ton težko plovilo, ki je dolgo več kot 21 metrov, v vesolje poneslo deset malih satelitov vrste Cube Sat. Gre za okrog kilogram in pol težke satelite, katerih stranica meri deset centimetrov, oblikovani pa so kot kocke.

Običajno se jih združuje v več enot in tako lahko opravljajo še bolj zahtevne naloge, tokrat bodo sateliti informacije zbirali ne le za Naso, temveč tudi za različne univerze, saj družba Virgin Orbit omogoča cenovno ugoden dostop do vesolja mnogim operaterjem, univerzam, raziskovalnim inštitutom, komercialnim podjetjem, sodelujejo tudi z drugimi državami. Tokraten uspešni polet je bil vrhunec prizadevanja tehnikov in inženirjev, ki so na tem programu delali več let, doslej pa je projekt stal okrog 700 milijonov dolarjev (dobrih 575 milijonov evrov).

Kozmično deklico upravljata dva pilota, s potekom same izstrelitve pa še dva strokovnjaka. Raketo Launcher One Kozmična deklica v višave namreč ponese pod enim od svojih kril, od koder jo nato na primerni višini izstrelijo v vesolje. Launcher One poganjata dva motorja. Ko so ga pred dnevi izstrelili, je motor prve stopnje, imenovan Newton Three, deloval tri minute, nekaj sekund pozneje je začel delovati motor druge stopnje, imenovane Newton Four, skoraj istočasno se je od plovila ločil aerodinamični pokrov, ki je varoval tovor med potovanjem skozi atmosfero.

Motor druge stopnje je deloval šest minut, nato se je ponovno vključil še za nekaj sekund, da so sateliti prišli v načrtovano orbito 500 kilometrov nad Zemljo. Oba raketna motorja delujeta na kerozin in utekočinjeni kisik. Gre za dobro preizkušeno in varno kombinacijo, ki jo v astronavtiki uporabljajo že več kot šest desetletij.
 

Visokoleteči načrti

Je pa Launcher One, ki lahko 300 kilometrov nad površje spravi tovor v skupni teži 500 kilogramov, 500 kilometrov visoko pa 300 kilogramov, šele druga raketa te vrste, ki svojo pot začenja s pomočjo letala.


Prva je bila raketa za enkratno uporabo, imenovana Pegasus, ki jo je pred tremi desetletji razvila družba Orbital Sciences (zdaj Northrop Grumman). Pegasus do izstrelitvene višine 12.000 metrov dvigne predelano nosilno letalo lockheed L-1011 stargazer, vse tri Pegasusove raketne stopnje oziroma motorji pa delujejo na trdo gorivo. Pegasus je tudi lažji, manj zmogljiv in dražji od Launcherja One, saj je trenutna cena kar 40 milijonov dolarjev. Izstrelitev Launcherja One stane 12 milijonov dolarjev (slabih 10 milijonov evrov), kar je več kot trikrat ceneje od zdaj očitno nekonkurenčnega Pegasusa.


Tokratna izstrelitev je bila poskusna, saj so strokovnjaki želeli preizkusiti značilnosti in vedenje sistema ter zbrati informacije o delovanju plovila. V orbito so ga sicer že poskušali spraviti maja lani, a se izstrelitev zaradi tehnične napake in malomarnosti ni posrečila. Da so odkrili, kaj je takrat šlo narobe, so potrebovali več kot pol leta, napako je bilo treba nato odpraviti in v drugo jim je uspelo. Za letos načrtujejo še nekaj tovrstnih izstrelitev, njihovi načrti za prihodnost pa so še bolj visokoleteči, saj že ugotavljajo, kako bi lahko raketa proti Luni ponesla sto kilogramov težak tovor, proti Veneri 70-kilogramski in proti Marsu 50-kilogramski.