Velika menjava na prestolu krizanteme

Prvega maja bo na japonski prestol, ki ga popularno imenujejo tudi prestol krizanteme, sedel že 126. japonski cesar Naruhito. Sedanji cesar, 85-letni Akihito, se je kot edini v zadnjih dvesto letih prostovoljno odpovedal prestolu zaradi zdravstvenih težav, na čelu najstarejše monarhije na svetu pa ga bo zamenjal njegov najstarejši sin.

Za zdaj še prestolonaslednik Naruhito se je rodil v Tokiu 23. februarja 1960. Kot se spodobi za japonske prince, je študiral zgodovino na prestižni zasebni univerzi Gakushuin, kjer se po navadi šolajo otroci družbene elite, in potem, na presenečenje vseh, zlasti pa tradicionalistov na Japonskem, nadaljeval študij na Oxfordu v Veliki Britaniji. Bil je namreč prvi japonski prestolonaslednik, ki se je odločil za nadaljevanje študija v tujini.

Na oxfordskem Merton Collegeu je študiral zgodovino transporta po reki Temzi in iz tega tudi magistriral. Sicer je zanimanje za transport Naruhito gojil že od otroštva. V nekem intervjuju je pred leti dejal, da »ga ceste fascinirajo že od otroških let. Po cestah lahko odpotuješ v neznani svet. Ker sem odraščal v svetu, v katerem sem imel zelo malo možnosti za svobodno potovanje, so ceste neprecenljiv most do neznanega sveta.«
 

Najsrečnejše obdobje v življenju

Po diplomi se je vrnil na Japonsko, kjer je kmalu izdal knjigo spominov na šolanje v Angliji: Temza in jaz; spomin na dve leti v Oxfordu. V njej podrobneje piše o vsakodnevnem življenju na eni od najprestižnejših univerz na svetu, o potovanjih po Veliki Britaniji in Evropi in o anekdotah, ki jih je doživel, ko se je poskušal vklopiti v normalno študentsko življenje. Med priljubljenimi kraji, ki jih je obiskoval, je tudi znamenitih 21 pubov v Oxfordu.

To obdobje je označil kot »najsrečnejše v mojem življenju«. Tako opiše, kako je skoraj poplavil študentski dom, kjer je stanoval, ko je poskušal prvič v življenju sam oprati perilo. Ali pa, kako je svojim sošolcem razlagal podobnosti med japonskima besedama denka (vaše veličanstvo) in denki (električna luč), kar pa se na koncu ni najbolje izšlo, saj so ga prijatelji v študentskem domu potem po navadi naslavljali namesto z vaše veličanstvo kar z električno lučjo Naruhito.

Nekdanji britanski veleposlanik na Japonskem Hugh Cortazzi, ki je prevedel Naruhitovo knjigo v angleščino, je za britanske medije pozneje izjavil, da knjiga kaže na šarm, skromnost in smisel za humor bodočega japonskega cesarja. Kar bo v mednarodni skupnosti sprejeto z veliko naklonjenostjo.
 

Držal je besedo

Leta 1986 je na čajanki, ki jo je cesarjeva družina priredila v čast španski princesi Eleni, najstarejši hčerki nekdanjega španskega kralja Juana Carlosa in kraljice Sofije, mladi princ Naruhito, ki je tedaj na univerzi Gakušuin ravno pridobil še svoj drugi magistrski naziv iz humanističnih študij, prvič srečal mlado diplomatko Masako Ovada.

Ambiciozna diplomatka, ki je prav tako študirala na Oxfordu in tudi na ameriškem Harvardu, sprva ni bila preveč zagreta za mladega princa in povrhu še prestolonaslednika, saj naj bi ga kar trikrat zavrnila, ko jo je zaprosil za roko. A na koncu je le popustila, se odpovedala svojim ambicijam na japonskem zunanjem ministrstvu in par se je poročil junija 1993 pred 800 povabljenci, med katerimi je bilo zelo veliko kronanih glav iz Evrope. Po poročanju nekaterih japonskih časopisov naj bi princ Naruhito svoji bodoči ženi, ko je končno privolila v poroko, dejal: »Verjamem, da te je strah in da te skrbi, ker boš prišla v cesarsko hišo, a vedi, da te bom varoval vse svoje življenje.«

Do zdaj je novi japonski cesar držal besedo, ki jo je dal ženi. Še posebno je to veljalo konec devetdesetih, ko se je prestolonasledniški par znašel pod medijskih pritiskom, češ da japonska javnost pričakuje od njiju moškega potomca. Pritisk je bil tako velik, da so televizijske hiše najemale helikopterje, ki so spremljale pot princese Masako vsakič, ko je šla v bolnišnico na pregled.

Leta 1999 je princesa Masako spontano splavila in princ Naruhito je tedaj za njeno neuspelo nosečnost okrivil medijsko histerijo. Princesa je pozneje izjavila, da jo je takratna medijska pozornost zelo motila. Kmalu po splavu se je umaknila iz javnega življenja, padla v depresijo, ki so jo na japonskem dvoru označili kot posledico neuspele nosečnosti. Princ je ženi ves čas stal ob strani in javno priznal njene duševne težave.
 

Ženska ne more biti cesarica

A dve leti pozneje je par le dobil prvega otroka. Rodila se jima je hčerka Aiko. Ker pa japonska zakonodaja in tradicija prepoveduje ženskam, da bi nasledile cesarsko krono, je javnost še vedno pritiskala, naj prestolonasledniški par le poskrbi za moškega naslednika. Ker tega ni bilo, se je v japonski družbi in politiki razvnela debata, ali naj spremenijo zakonodajo, da bi lahko tudi ženske postale prestolonaslednice in cesarice.

Januarja 2006 je tedanji japonski predsednik vlade Juničiro Koizumi sporočil, da naj bi vlada predlagala spremembo zakonodaje, ki bi omogočila, da se v vrsto za japonski prestol krizantem postavi tudi princesa Aiko. A le mesec dni pozneje je Naruhitov mlajši brat, princ Fumihito, sporočil, da z ženo Kiko pričakujeta sina. Ko se je njun sin Hisahito rodil, se je vnema vlade in zakonodajalcev po spremembi zakonodaje zmanjšala, in tako še vedno velja, da ženska ne more postati japonska cesarica.

Hkrati se je zmanjšal pritisk na Naruhita in Masako, naj dobita moškega potomca. Princ Hisahito je tako po abdikaciji cesarja Akihita postal drugi v vrsti za japonski prestol, takoj za očetom Fumihitom.
 

Deset dni dopusta

Čeprav bo Naruhito 1. maja postal cesar Japonske, bosta uradna slovesnost in kronanje potekala šele 22. oktobra, ko naj bi se štiridnevnega praznovanja udeležili gostje in povabljenci iz 195 držav sveta. Japonska vlada je v znak spoštovanja do novega cesarja dovolila, da si ljudje od 29. aprila do 6. maja vzamejo deset dni dopusta.
Japonski cesarji nimajo sicer nobene politične moči, in tako je ne bo imel niti Naruhito.

V skladu s tradicijo in zakonodajo je njegova funkcija bolj protokolarne narave, bo pa, kot je tudi sam že napovedal v nedavnem intervjuju, še vedno simbol države, ki bo spoštoval raznolikost in poskušal s toleranco spodbujati nadaljnji razvoj. Poznavalci pričakujejo, da bo še naprej velik zagovornik varstva okolja in nasploh varstva voda in pravice do vode – kar je njegova najpomembnejša dosedanja dejavnost.
 

Obdobje reiva

Vladavina Naruhita bo med Japonci znana tudi kot obdobje reiva. Obdobje vsakega cesarja poimenujejo z besedo, na splošno ji rečejo gengo. Dosedanji cesar Akihito je vladal v obdobu heisei, ki v grobem prevodu pomeni dosegati mir, medtem ko bo obdobje njegovega sina reiva, kar lahko prevedemo kot srečni mir oziroma harmonija.

Gengo je kot svojevrstni slogan posameznega vladarskega obdobja zelo pomemben, saj se pojavlja na uradnih in osebnih dokumentih, tudi na denarju in na splošno mnogi Japonci zgodovino jemljejo kot sosledje cesarskih obdobij.

Novo ime obdobja cesarja Naruhita je pred dnevi prek javne televizije v najbolj gledanem terminu sporočil vodja kabineta japonskega premiera Jošihide Suga. Da je iskanje genga na Japonskem nadvse resna stvar, kaže tudi to, da je ime obdobja iskala komisija devetih priznanih in uglednih ljudi, med njimi Nobelov nagrajenec Šinja Jamanaka.
 

Obred slovesa cesarja Akihita

Da se je zamenjava na prestolu krizanteme zgodila, je bil kriv cesar Akihito, ki je leta 2016 šokiral Japonsko, ko je napovedal abdikacijo zaradi slabega zdravja, ki mu onemogoča, da bi lahko v popolnosti izpolnjeval svoje obveznosti. Cesar Akihito je svoj odhod s prestola začel že 12. marca in tedaj je Delova dopisnica iz Azije Zorana Baković slikovito razložila postopek menjave na prestolu:


»Ko je cesar Akihito, odet v tradicionalna cesarska oblačila, 12. marca vstopil v tempelj Kašikodokoro, je bilo to prvo dejanje zapletenega obreda, ki je potekal pred njegovo abdikacijo. Molil je k boginji Sonca Amaterasu omikami in tako njej prvi sporočil, da v kratkem ne bo več cesar. Z ritualnim žezlom v roki se je počasi sprehodil okoli lesenega templja, ki stoji znotraj cesarske palače v Tokiu, nato pa stopil za bambusov paravan in v klasičnem japonskem jeziku boginji sporočil, da bo 30. aprila zapustil prestol in da bo njegov starejši sin Naruhito dan pozneje postal 126. japonski cesar.

Petinosemdesetletni Akihito je obhodil še druge dele templja in se poklonil vsem prejšnjim cesarjem v palači Koreiden ter drugim božanstvom v palači Šinden. Akihito je obiskal še nekaj templjev in prednikom ritualno napovedal svojo abdikacijo. Tako je 26. marca obiskal grob legendarnega prvega cesarja Džimuja v Kašihari v prefekturi Nara, 18. aprila je bil v templju Ise Džingu v prefekturi Mie.


Tudi Amaterasu je pravzaprav ena od svetih prednikov, saj Japonci verujejo, da so njihovi cesarji neposredni potomci te boginje, ki ne le da je bila vladarica Sonca in neba, temveč je imela na skrbi tudi ohranjanje ravnovesja in skladnosti na Zemlji. Prav zato se z njo začne obred objave abdikacije. Akihito je sredi tega tedna še obiskal mavzolej svojega očeta, prejšnjega cesarja Hirohita, in tako na koncu še njega obvestil o tem, da zapušča prestol.

Takoj po tistem, ko bo Akihito končal serijo obredov, bo novi cesar Naruhito začel obhod teh istih templjev in grobov prednikov ter s tem napovedal svoj prihod na prestol. Najprej, seveda, boginji Amaterasu, in sicer 8. maja, nato pa po določenem vrstnem redu še preostalim, vse do ceremonialnega ustoličenja, ki je napovedano za 22. oktober.


Razlog, zaradi katerega je leta 2016 šokiral narod s sporočilom, da ni več sposoben izpolnjevati cesarskih dolžnosti, je bil občutek nepopolnosti. Začel je pozabljati vrstni red med posameznimi obredi in čutil je, da nima več moči za doseganje lastne popolnosti. Ker je funkcija monarha v povojni Japonski predvsem ceremonialna, se je, razumljivo, Akihito vprašal, kako jo bo lahko še naprej opravljal, »ko pa ni več sposoben ohranjati popolnosti same ceremonije«.