Vsaki četrti vrsti grozi izumrtje

Podnebne spremembe so postale, se bolj ali manj strinjajo vsi, neizbežna stvarnost. To pa postavlja prenekatera vprašanja. Na primer: če ne bomo ukrepali, da bi zmanjšali, če že ne ustavili globalno segrevanje in njegove posledice, kdo bo ostal, preživel?
»Mislim, da ljudje ne bomo, verjetno bomo odšli precej zgodaj,« je za BBC malo za šalo, malo zares povedala molekularna biologinja Julie Gray z univerze v Sheffieldu, ko ji je novinarka zastavila zgornje vprašanje. Vprašanje, ki je vsekakor na mestu, že zdaj namreč izumrtje grozi vsaki četrti vrsti, v veliki meri ravno zaradi vsega, kar s sabo prinašajo klimatske spremembe – ekstremne in vse bolj nestabilne vremenske razmere, vse višje temperature in dvig gladine morja. Strokovnjaki pravijo, da obstaja nekaj pravil, ko govorimo o preživetju, obstoju vrst. Seveda je to nemogoče natančno predvideti, dejavnikov je kajpak več, a določene zakonitosti vendarle obstajajo. Pa poglejmo.

Proti klimatskim spremembam bi utegnile biti bolj odporne vrste, ki se razmnožujejo hitro in v velikem številu. Med temi nismo ljudje in pande, denimo. Na preživetje vpliva tudi sposobnost prilagajanja. Toplokrvnim živalim gre v tem pogledu bolje kot hladnokrvnim. A so tudi izjeme, kakršna je na primer volovska žaba, ki bi se dobro znašla v toplejšem okolju.

Od rastlinskih vrst bolje kaže tistim, ki so že zdaj dobro prilagojene na življenje v suši in vročini, torej puščavske, drugače je s tistimi iz vlažnih tropskih gozdov. Pa tudi tistim, katerih semena se raznesejo daleč proč, z vetrom ali morskimi tokovi, kot je na primer kokos.

Bolje kaže vrstam, ki so v preteklosti že pokazale višjo raven prilagodljivosti, ščurki so tak primer. Ko je Avstralija pred več kot desetimi milijoni let postajala vse bolj sušna, so se preselili pod zemljo. Poleg tega niso izbirčni, kar se tiče hrane, in večje možnosti za obstanek imajo vrste, ki ne izbirajo pretirano, kaj bodo dale v gobček ali kljun – oportunistični ptiči, podgane, rakuni. Koali, ki večinoma je samo listje evkaliptusa, se torej ne piše nič dobrega. 

Odpornejše so evolucijsko starejše vrste, neomejene z mikrohabitatom, ki jim gre dobro tudi v obdobju sprememb, tranzicije ter porušenega življenjskega okolja. Jeleni, na primer, se dobro znajdejo, tudi kadar ostanejo brez gozda, precej bolj pa bi bile endemične vrste na manjših otokih in bi lahko za vselej izginile, saj se ne morejo hitro prilagajati vse toplejšemu okolju.

Podnebnih sprememb ne bodo občutile živali, ki živijo v globokomorskih jarkih, in tiste, ki že zdaj žive v neusmiljenem okolju, kakršno je na primer vulkansko, kjer večino življenja predstavljajo mikrobi in neuničljivi počasniki, znani tudi kot medvedki, ki lahko preživijo v vakuumu, ekstremni dehidraciji in zelo visokih temperaturah.


Prihodnost ne prinaša le več ekstremnih vrst okolja, ampak tudi več urbanega prostora, tistega, ki ga je po svoji meri prilagodil, ustvaril človek. Odporne vrste bodo torej tudi tiste, ki se bodo prilagodile življenju v človeškem svetu, urbanih parkih in vrtovih, kmetijah, plantažah. Do neke mere vemo, kaj nam je storiti: znižati izpuste toplogrednih plinov, zavarovati biodiverziteto, vzpostaviti povezavo med habitati, zmanjšati onesnaževanje ter krčenje zemlje.