Z nožem in mačeto nad našega vandrovca

Podvig Štajerca Oliverja Tiča oziroma Olija Walkerja, kot je njegov popotniški vzdevek, je trenutno na veliki preizkušnji. Konjičana, ki je že skoraj leto in pol na poti po Južni Ameriki, namenjen pa je vse do Aljaske, so namreč pred dnevi ponoči oropali trije oboroženi neznanci in mu pobrali čisto vse, denarnico, telefon, denar in, kar je najhuje, potni list. Prav zaradi slednjega je njegovo nadaljevanje poti, kot je sporočil prijateljem prek facebooka, zelo vprašljivo.

Ženske spraševale, moški napadli

Na kar 27.000 kilometrov dolgo pot od mesta Ushuaia na skrajnem jugu Argentine do mesteca Prudhoe Bay, najsevernejšega kraja na Aljaski, se je zdaj 36-letni Oliver odpravil 5. oktobra 2018. Trenutno je na območju Kolumbije, kjer pa je doživel izjemno neprijeten dogodek. Trije neznanci so ga oropali, kar ga je povsem spravilo iz tira in predvsem v, tako se zdi, brezizhoden položaj. »Tole, kar se mi je zgodilo, je res slabo. Ponoči so me namreč oropali in mi pobrali vse živo. Denar, približno 150 evrov v kolumbijskih pesih, potni list, osebno in še telefon. Vse se je odvilo izjemno hitro, nič nisem mogel. Popoldne sem prišel do restavracije, kjer naj bi bilo kampiranje varno, in mislil sem, da ne bom imel nobenih težav. Okoli petih sem postavil šotor, kake pol ure zatem pa so prišle do mene tri ženske, dve starejši gospe in ena mlajša, in me spraševale vse živo. Kaj delam, kam sem namenjen in podobno. Ogledale so si tudi moj voziček in me vprašale, ali ga lahko slikajo. To se mi je zdelo že malo čudno, a sem jim dovolil, saj sem vajen, da je mnogim zanimiv. Še bolj pa je bilo sumljivo, ko so me spraševale tudi, kako komuniciram s kolegi in svojo družino, seveda so videle tudi moj telefon, ki sem ga ravnokar polnil. Potem pa so želele, naj jim pokažem, ali imam pri sebi kakšno tujo valuto, in sem rekel, da imam le kolumbijske pese,« je dogajanje povzel Oli. In nadaljeval, da je okoli polnoči slišal ropot, ko se je zavedel, pa so se k njegovemu šotoru že sklonili trije moški. »Dva sta imela v rokah nož, eden pa verjetno mačeto, ne vem točno, ker niti nisem dobro videl, saj je bila tema. Dobro je bilo pa to, da sem hitro odreagiral, in ko sem prijel denarnico, ki so jo zahtevali, sem iz nje na hitro vzel vsaj bančne kartice in jih skril pod spalno vrečo. A vzeli so mi tudi denar, telefon in potni list. Na srečo meni osebno nihče ni nič naredil. No ja, eden je z nožem zamahnil proti meni, ko sem najprej rekel, da nimam ničesar. Res, to je nekaj najbolj groznega, kar se mi je zgodilo, nisem si mislil, da se mi kdaj bo,« je še dejal Oliver. Seveda se je odpravil na policijo, kjer so si vse zapisali in zabeležili prijavo. Vprašali so ga tudi, ali lahko storilce opiše, a jih ni mogel, ker jih ni dobro videl. »Potem so tudi sami rekli, da so bili najverjetneje migranti iz Venezuele, ki jih je tam ogromno. Za denar niso niti napisali, koliko so mi ga vzeli, a najhuje je, da sem ostal brez potnega lista. Zato v tem trenutku res ne vem, kaj bom naredil,« je le nekaj ur pozneje pripovedoval Oli. Dejal je tudi, da bo poskušal priti do prvega večjega mesta, kjer je migracijski urad, da bo videl, kaj se da rešiti. »Poslal sem že sporočilo na ambasado, a baje ne morem potovati naprej brez potnega lista, čeprav imam kopijo in tudi potrdilo policije, da so mi ga ukradli. Ne vem niti, ali bi se v tem trenutku brez potnega lista lahko vrnil domov. V najslabšem primeru sem pripravljen zapustiti to celino. Če ne bo šlo drugače, bom prehodil še 1400 kilometrov do Catagene, čeprav je to samo polovica poti, a tale celina se mi je kar malo zamerila,« je sklenil Oliver, ki je priznal, da je povsem zmeden.

Pomoč iz Slovenije

So mu pa medtem mnogi prek družabnega omrežja ponudili pomoč. Tudi Romana Dobnikar Šeruga je med njimi. Svetovali so mu, naj se obrne na akreditirano ambasado v Braziliji, kjer mu bodo povedali, kaj in kako. Ena od komentatork je zapisala, da je lahko pred leti uredila začasni potni list na nemškem konzulatu v Medellinu, še en Slovenec, ki živi v Fusugasugi, pa je napisal, da »trenutno razmere res niso najboljše in je treba zelo paziti, saj imajo celo lokalci precej problemov in napadov«. Še lani, potem ko je prečkal Ande, je bil Oliver precej optimističen, čeprav je imel zaradi nadmorske višine nekaj zdravstvenih težav. Sploh pa je doslej srečal ogromno gostoljubnih ljudi, ki so mu pogosto ponudili brezplačno prenočišče ali hrano. »Predvsem v Argentini me je gostilo ogromno ljudi, tudi Slovenci, ki tam živijo, so bili med njimi,« je dejal lani. Pa tudi sicer, je dejal, se pogosto zgodi, da se ob njem kdo ustavi in mu ponudi pomoč. Ena od prijateljic pa ga je opogumila s temi besedami: »Oliver, kar pogumno naprej. Si ena najbolj predrznih in pogumnih oseb. Nihče si ne bi upal na takšno pot, kot si šel ti, polno preizkušenj in presenečenj. A verjemi, kar se ti je zgodilo, te bo samo še okrepilo.«