NAPAČNA DIAGNOZA
Za Rafaela usodno puščanje krvi
Veliki renesančni umetnik bolehal za pljučnico, a so mu postavili napačno diagnozo. Po razuzdani noči so mu s sicer pogosto tehniko zdravljenja želeli povrniti moči.
Odpri galerijo
Star je bil komaj 37 let, ko je umrl. FOTO: Denisk0/Getty Images
Star je bil komaj 37 let, ko je umrl, in to prav na svoj rojstni dan. Bilo je leta 1520 v Rimu, osem dni po tem, ko je zaradi vročine obležal. Številni muzeji se tako velikemu Raffaellu Santiju v letošnjem letu, ob 500. obletnici njegove smrti, klanjajo z razstavami in drugimi dogodki, znanost pa se je očitno posvetila drugemu vprašanju. Vzroku smrti renesančnega velikana.
Kot kaže, je Rafael najverjetneje trpel za pljučnico, zdravniki pa so mu, kot je bila takrat praksa, poskusili vrniti moči s puščanjem krvi. Kar pa je bila zdravniška napaka, zdaj ugotavljajo znanstveniki in zgodovinarji z univerze Milano-Bicocca, ki so preučili različne teorije o slikarjevi bolezni: tako so na podlagi razpoložljivih dokazov iz možnih scenarijev izključili malarijo, tifus in sifilis ter obdržali pljučnico kot najverjetnejšo tegobo, ki je doletela Rafaela, puščanje krvi, s čimer so nekoč poskušali zdraviti številne bolezni, pa mu je zadalo dokončni udarec.
Morda tudi sam umetnik zdravnikom ni zaupal resničnih simptomov, sklepajo, zato so ob pomanjkljivi diagnozi, pri kateri so upoštevali vročino in pa slikarjevo domnevno razuzdanost, opredelili še napačno zdravljenje. Slikar, arhitekt, pisatelj in zgodovinar iz tistega časa, Giorgio Vasari, je namreč zapisal, da je Rafaela po siloviti strastni noči zagrabila vročina, zato so mu zdravniki, prepričani, da je le izčrpan, predpisali klasično terapijo. Novodobni zgodovinarji so sicer dolgo raziskovali možnost sifilisa, a dokazov zanj ni bilo.
Vztrajna vročina je značilna za pljučnico, ki je najverjetneje doletela tudi renesančnega umetnika, so zdaj prepričani strokovnjaki: bolezen ni bila tako akutna, saj je bil Rafael vseskozi priseben, ne nazadnje je še pravočasno uredil tudi svojo oporoko. Poglavitno škodo je, kot kaže, povzročila ravno zdravniška napaka, zdaj ugotavljajo.
Ni bil sifilis
Kot kaže, je Rafael najverjetneje trpel za pljučnico, zdravniki pa so mu, kot je bila takrat praksa, poskusili vrniti moči s puščanjem krvi. Kar pa je bila zdravniška napaka, zdaj ugotavljajo znanstveniki in zgodovinarji z univerze Milano-Bicocca, ki so preučili različne teorije o slikarjevi bolezni: tako so na podlagi razpoložljivih dokazov iz možnih scenarijev izključili malarijo, tifus in sifilis ter obdržali pljučnico kot najverjetnejšo tegobo, ki je doletela Rafaela, puščanje krvi, s čimer so nekoč poskušali zdraviti številne bolezni, pa mu je zadalo dokončni udarec.
Prepričani so bili, da je pregorel zaradi strasti.
Morda tudi sam umetnik zdravnikom ni zaupal resničnih simptomov, sklepajo, zato so ob pomanjkljivi diagnozi, pri kateri so upoštevali vročino in pa slikarjevo domnevno razuzdanost, opredelili še napačno zdravljenje. Slikar, arhitekt, pisatelj in zgodovinar iz tistega časa, Giorgio Vasari, je namreč zapisal, da je Rafaela po siloviti strastni noči zagrabila vročina, zato so mu zdravniki, prepričani, da je le izčrpan, predpisali klasično terapijo. Novodobni zgodovinarji so sicer dolgo raziskovali možnost sifilisa, a dokazov zanj ni bilo.
1520.
je umrl renesančni velikan.
je umrl renesančni velikan.
Vztrajna vročina je značilna za pljučnico, ki je najverjetneje doletela tudi renesančnega umetnika, so zdaj prepričani strokovnjaki: bolezen ni bila tako akutna, saj je bil Rafael vseskozi priseben, ne nazadnje je še pravočasno uredil tudi svojo oporoko. Poglavitno škodo je, kot kaže, povzročila ravno zdravniška napaka, zdaj ugotavljajo.
