Za vselej izgubljen v peščenem viharju

Ameriška vesoljska agencija Nasa se je odločila zahteven in hkrati koristen vesoljski program izpeljati sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja. Strokovnjaki so se odločili izdelati enaki gibljivi robotski vesoljski sondi oziroma roverja za raziskovanje Marsa, imenovana MER (Mars Exploration Rovers). Dobila sta vsak svoje ime, in sicer Spirit (Duh) in Opportunity (Priložnost). Na začetku leta 2003 sta sondi poleteli proti Marsu in tam uspešno pristali.

Roverja sta tehtala 174 kilogramov, imela sta po šest koles, visoka sta bila 1,5 metra, široka 2,3 in dolga 1,6 metra. Napajala sta se iz sončne energije. Te so v nekaj urah proizvedle povprečno 140 vatov energije, rover pa je za gibanje potreboval 100 vatov. Čez ves dan so sončne celice lahko proizvedle od 300 do kar 900 vatov energije, odvisno od prisotnosti prahu v atmosferi. Rover je lahko po Marsu potoval s hitrostjo od 50 milimetrov do dva metra na sekundo, povprečna hitrost pa je bila znatno manjša, 10 milimetrov na sekundo.

Oba sta imela na krovu več različnih naprav in instrumentov, namenjenih znanstvenemu proučevanju in raziskovanju. Med njimi je bila panoramska kamera, ki je omogočala snemanje barvnega slikovnega gradiva pa tudi vpogled v sestavo terena, mineralogijo in druge posebnosti. Na krovu je bilo več navigacijskih kamer, ravno tako je bil tam mini spektrometer, ki je omogočal ugotavljanje prisotnosti različnih kamnin. Na robotski roki je imel rover pritrjen instrument, ki je zajemal material za proučevanje kemične sestave in prisotnost elementov v kamninah in tleh, pa tudi magnet, ki je zbiral delčke prahu. Oba sta potrdila domnevo, da je po Marsu nekoč, pred približno tremi milijardami let, tekla voda, planet pa je bil precej bolj gostoljuben, kot je zdaj.

Rover Spirit je pristal pri kraterju Gusev, tam deloval šest let, nato pa obstal v peščinah in utihnil. Drugi je uspešno deloval še do 10. junija lani, nato so z njim zgubili stik. Vzrok je bil obširni prašni vihar, ki je celo več mesecev divjal po planetu. Nasa je deset mesecev poskušala vzpostaviti stik z njim, v sredo pa so potrdili, da so opustili vsakršno upanje, da bi preživel vihar.
Ko se je ta začel, so sončne celice, ki so sondo Opportunity oskrbovale z energijo, proizvajale 645 vatov energije, dva dni pozneje, ko je vihar postal močnejši, je proizvodnja padla na 133 vatov in strokovnjaki so se, da bi privarčevali energijo, odločili, da bodo delo prekinili, saj je nekaj ur pozneje proizvodnja energije padala na vsega 22 vatov.

Ko se je rover zadnjič oglasil, je prepotoval 45,15 kilometra, naredil več kot 200.000 različnih slik, deloval 5352 Marsovih dni oziroma 5498 zemeljskih. Slednje je znanstvenike več kot presenetilo, saj je bila načrtovana doba delovanja predvidena na 90 dni. Celoten program je do zdaj Naso stal že okrog milijarde dolarjev.

Zdaj po Marsu potuje samo še veliki rover Curiosity, na površini pa deluje še stacionarni pristajalni modul InSight. Za leto 2020 Nasa sicer načrtuje, da bi na Mars izstrelila nov velik rover, ravno tako imata enake načrte za prihodnje leto Evropska vesoljska agencija ter Kitajska vesoljska agencija.