Kaj jih čaka pod talibani? »Za žensko je najbolje, da je doma ali pod zemljo«

Ob ponovnem prevzemu oblasti talibov je Afganistan pod drobnogledom svetovne javnosti. Čeprav za zdaj obljubljajo zmerno politiko brez kršenja človekovih pravic in da ženske ne bodo podvržene diskriminaciji, poznavalce skrbi, kako dolgo bo trajala ta spravljiva politika. Vladanje po šeriatskem pravu, njihova verska in etnična pripadnost so v večini prebivalstva v Afganistanu še vedno globoko zakoreninjeni, ženske pa bi tako znova lahko ostale povsem brez pravic.

Zakaj v Afganistanu še vedno vlada ena najbolj konservativnih vej islama na svetu in kakšna je prihodnost ljudstva v državi, pojasnjuje dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem.
 

V čem je razlog za zatiranje žensk?

»Pojem islamsko pravo ni enovit, odvisen je od različnih doktrinarnih šol in od tega, katere pravne dele katera pravna skupina upošteva. Naj ponazorim: dva tradicionalna dela islamskega prava sta muslimanska sveta knjiga Koran in prerokova normativna praksa, t. i. Sunah. Poleg tega pa imamo še en pomemben element: idžtihad je neodvisna presoja in pomeni neki intelektualni napor. Islamski pravni strokovnjak uporabi svoj lastni intelekt za razlago Korana. To so trije glavni deli, imamo pa še soglasje skupnosti, kar pomeni, da se morajo pravni strokovnjaki strinjati glede bolj problematičnih sodb, da neka sodba islamskega prava obvelja,« je uvodoma razložil.



Talibi so suniti, pripadniki tiste veje islama, ki je daleč najbolj številčna. Od 1,9 milijarde muslimanov po svetu jih je kar 85 odstotkov sunitov. V tej sunitski veji islama obstajajo štiri glavne šole: hanafi, maliki, šafi in hanbali. Najbolj liberalna, tista, ki dopušča največ svobode in največ manevrskega prostora verskemu pravnemu strokovnjaku, tudi v korist žensk, je pravna šola hanafi. Ta edina dovoljuje, da se ženska lahko poroči, ne da bi za to potrebovala dovoljenje moških sorodnikov. »Če na tem mestu pogledamo k talibom: v osnovi prihajajo iz te najliberalnejše šole hanafi. Pri talibih in njihovi religijski usmerjenosti pa je treba vedeti, da doktrinarno sledijo šoli deoband, ki izvira iz 19. stoletja in je prav tako del šole hanafi, vendar pa je šla sama v bistveno bolj rigidno in konservativno smer. Daleč stran od tipične pravne šole hanafi, ki ji pripada večina afganistanskega sunitskega prebivalstva.«

V čem je šla ta šola deoband, ki ji pripadajo talibi, tako daleč stran? »Veliko bolj konservativna je zaradi tega, ker idžtihadu, tej neodvisni presoji, na primer glede pravic žensk, ne namenja tako rekoč nikakršne pozornosti. Idžtihad potiska na stran. Tisto, čemur pa zelo sledi, pa je načelo taqlit, kar pomeni posnemanje. Gre za posnemanje sodb, ki jih je sunitska duhovščina  sprejemala že v daljni preteklosti. Ker to sega dolgo nazaj, ko so bili odnosi še veliko bolj konservativni, so tudi te sodbe zelo nazadnjaške in nenaklonjene ženskam. To je razlog, da imajo talibi tako nenaklonjen odnos do žensk.«
 

Največji vpliv ima njihova etnična pripadnost

Toda na tem mestu Šterbenc opozarja, ko se sprašujemo, kaj najbolj vpliva na to, da so talibi tako neprijazni do žensk, da pravzaprav ne gre za religijsko pripadnost niti ne islamsko pravo. V največji meri k tej nenaklonjenosti talibov pripomore njihova etnična pripadnost. »Etnično so talibi pripadniki najštevilčnejše etnične skupine v Afganistanu, to so paštuni. Ti sestavljajo 92 odstotkov prebivalstva, živijo na jugu in jugovzhodu države in so bili dobršen del zgodovine vladarji Afganistana. Za paštunsko kulturo pa je izjemno pomemben nenapisan pravni zakonik – paštun vali. Gre za sklop pravil, izrekov, ki ni nikjer napisan, a ga vsi poznajo. In prav ta je do žensk izjemno šovinističen in negativno nastrojen. Eden od izrekov tega paštun valija pravi: 'Za žensko je najbolje, da je doma ali pod zemljo.'«


 

Na vladavino talibov gledajo pozitivno

Šterbenc tudi poudarja, da dobršen del prebivalstva na talibsko vladavino gleda pozitivno. Talibi namreč državi prvič po letu 1978 državi prinašajo mir, stabilnost, bolj proti korupciji, kar je v Afganistanu velik problem, in tudi hitro reševanje nekih praktičnih sporov na podlagi islamskega prava. Skupine, ki pa jih je lahko strah, pa so seveda vojaški poveljniki, ki so se borili proti njim, saj bo slej ko prej prišlo do maščevanja. Ženske lahko pričakujejo bolj rigiden odnos. Zaskrbljeni so lahko tudi pripadniki srednjega sloja, intelektualci, umetniki, bojijo pa se lahko tudi pripadniki manjšin.

Glede položaja žensk trenutno talibe zelo pozorno spremlja mednarodna skupnost. »Zahodni svet, ZDA in EU, zlasti Nemčija, zelo kritično motri, kaj bodo počeli na področju človekovih pravic. Na drugi strani tudi dva največja podpornika Afganistana Pakistan in Kitajska zaradi svojih lastnih interesov pritiskata na talibe, naj se nekoliko deradikalizirajo, naj postanejo bolj tolerantni. Zaradi vsega tega talibi vsaj zaenkrat kažejo svoj prijaznejši obraz. So bolj pragmatični, saj se zavedajo, da ne morejo kar naenkrat z vso silo zatreti pravic žensk in drugih skupin. Ne pozabimo, da si talibi tudi želijo mednarodnega priznanja in ekonomsko pomoč iz drugih držav. Zato zaenkrat obljubljajo, da bodo lahko ženske še naprej delale, sam pa nisem najbolj prepričan, koliko časa bo to trajalo. Predvidevam, da bodo slej ko prej zaradi te paštunske pripadnosti znova omejili njihove pravice,« ugotavlja profesor.
 

Kaj vse se je od leta 2001 spremenilo za ženske?

Potem ko so v Afganistanu leta 2001 zavladale zahodne sile, so leta 2004 sprejeli republikansko ustavo, ki je vsem državljanom podelila pravice, ne glede na njihovo versko, spolno ali kakšno drugo usmerjenost oziroma pripadnost. Tako so ženske v primerjavi z obdobjem pred 2001 dobile možnost šolanja, hodile v izobraževalne institucije na vseh ravneh, lahko so začele delati in niso bile več prisiljene ostajati doma.



Šterbenc je opozoril tudi na to, da je po drugi strani ameriška prisotnost v državi še krepila konservativno politiko proti ženskam. »Če je tuja sila v državi, se zavest domačega prebivalstva krepi. Po eni strani so Američani dali ženskam več pravic, po drugi pa so jih še bolj radikalizirali. Talibi so namreč večje pravice žensk povezovali s prisotnostjo tuje sile v državi.«

Tudi sekanje rok

Krutost šeriatskega prava pa se sicer ne kaže le v diskriminatornem odnosu do žensk, zelo strog je tudi način kaznovanja. Kot pojasnjuje profesor, pa ima na tem področju vendarle bolj pomembno vlogo islamsko pravo. »Del, ki govori o kaznih, se imenuje hudud, ta pa je v deobandski šoli bolj strog kot v kakšni drugi. To pomeni, da za krajo lahko sledi sekanje rok, za prešuštvo kamenjanje. Hudud je konservativen in ne pušča veliko liberalnosti, na splošno je zelo restriktiven. Tudi v liberalnejših šolah niso prav prijazni do tistih, ki kršijo zakone.«

Večina muslimanskega sveta je bistveno bolj liberalna od Afganistana, še pravi Šterbenc. »Na splošno lahko rečemo, da imajo v ogromnem delu muslimanskega sveta ženske bistveno večje pravice, kot so jih imele pod vladavino talibov, med letoma 1996 in 2001. Znebiti se moramo tudi stereotipov, kako islam nujno preganja ženske in jih zapira v domove.«