Danes mineva 60 let od prvega poleta Američanov v Zemljino orbito

Pred 60 leti je glavno vlogo pri vesoljskih programih nosila Sovjetska zveza, ki je v tistem obdobju v vesolje poslala kar dve enosedežni vesoljski ladji tipa Vostok (Vzhod). Že leta 1961 so Sovjeti opravili dva poleta v vesolje in vsak je bil za takratni čas svojevrsten spektakel. Spomladi je najprej tja poletel legendarni kozmonavt Jurij Gagarin in obkrožil Zemljo, nekaj mesecev pozneje pa mu je sledil kozmonavt German Titov, ki je okrog Zemlje krožil kar ves dan.

Američani so zaradi tega čutili velik pritisk, saj niso želeli zaostajati. Tudi sami so imeli enosedežno vesoljsko plovilo, imenovano Mercury, in nekaj tednov po Gagarinovem podvigu so proti Zemljini orbiti na tako imenovani suborbitalni polet poslali astronavta Alana Sheparda, ki mu je pozneje sledil še Virgil Grissom - Gus. Oba poleta sta trajala vsega 15 minut, raketa se je tako rekoč samo dvignila v vesoljski prostor, ni pa prišla v Zemljino orbito.

Prvi orbitalni polet, torej polet, ko bi plovilo orbito dejansko tudi doseglo, je Nasa sicer načrtovala od konca leta 1961, a ker jim je Mercury povzročal mnogo nevšečnosti, se je datum izstrelitve zavlekel v leto 1962. Sprva so polet načrtovali za 13. februar 1962, a so jih težave ter neugodno vreme prisilili, da so izstrelitev prestavili. Sreča se jim je nasmehnila en teden pozneje, ko je John Glenn postal prvi Američan, ki se je dvignil v Zemljino orbito in planet tudi obkrožil.

Komaj pet minut je trajalo od izstrelitve do trenutka, ko je Glenn dosegel orbito. Nato se je Marcury ločil od zadnje stopnje nosilne rakete. Strokovnjaki v kontrolnem središču na Zemlji so z navdušenjem ugotovili, da je plovilo v takšni orbiti, da lahko brez težav Zemljo obkroži sedemkrat in ne trikrat, kakršen je bil prvotni cilj, še bolj optimistični pa so bili računalniški izračuni, po katerih bi lahko Glenn planet obkrožil celo stokrat.

Težave so se vrstile

Prvi krog je s hitrostjo okrog 28.230 kilometrov na uro prevozil brez težav, na Zemljo je sporočil celo, da je občutek breztežnosti zelo prijeten, brez težav je upravljal tudi kamero, ki jo je imel pri sebi. Z navdušenjem se je pripravljal na opazovanje sončnega vzhoda, še prej pa je tik ob plovilu opazil na tisoče nenavadnih svetlečih drobcev oziroma kresničk, kot jih je poimenoval. S sončnim vzhodom na Zemlji so svetleči delci izginili, začele pa so se težave. Prve so se pojavile na sistemu za uravnavanje in usmerjanje kapsule v orbiti, ki je upravljal usmerjevalni raketni motor. Ta je nenadoma nehal delovati, a se je na prav tako skrivnosten način spet spravil v pogon. Strokovnjaki na Zemlji so bili še bolj zaskrbljeni zaradi ogromne porabe goriva, ki je bila veliko večja od predvidene, nato se je izkazalo še, da pristajalna vreča, ki ublaži pristanek na vodi, in toplotni ščit nista več v ustreznem položaju.

Preden bi se zalomilo še kaj, so se odločili, da se Glenn po tretjem krogu okrog Zemlje vrne na trdna tla, kar je bila za astronavta velika preizkušnja. Zaradi nezanesljivih instrumentov je moral namreč veliko pristajalnih postopkov izvesti ročno. Sledil je pravi pekel, ko je plovilo ob vstopu v atmosfero zagorelo, in Glenn se je ob pogledu na goreče kovinske dele, ki so leteli mimo njegovega okna, zbal, da je toplotni ščit začel razpadati. In kar je bilo najhuje, če se je to res zgodilo, ni bilo prav ničesar, kar bi lahko storil. Pristajanje je preživel, tik pred ciljem pa ga je čakala nova preizkušnja. Ker je plovilu zmanjkalo goriva, se je odločil, da bo zavorno padalo sprostil ročno, a ga je sistem prehitel in ga sprožil sam, žal 1600 metrov previsoko. Kljub temu se je vse srečno končalo, vesoljsko plovilo z izmučenim Glennom na krovu je pristalo v Pacifiku in kmalu ju je pobral rušilec Noa. Nedolgo za tem je Glenn prejel klic takratnega ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja, ki mu je osebno čestital za zgodovinski podvig.