Zdravnica Marija sprejela ranjene iz obeh masakrov: Kolega je panično iskal sina ...
»Odprla sem vrata reanimacije in zagledala zgroženega kolega. Vprašala sem ga, 'kaj pa ti tukaj?', nakar mi odgovori: 'Iščem svojega otroka!' Tisti strah v pogledu in tekanje po bolnišnici. Spotikala sem se. Videla sem fanta, ki je bil ustreljen v prsi, vrat ... Minila je sreda, prišel je četrtek zvečer – nova groza. Posnetek iz Mladenovca. Na vratih naš dr. Miloš, anesteziolog iz Mladenovca, z eno roko drži punčko za trebuh, da ne bi izkrvavela, z drugo pa na vozičku poriva svojega ustreljenega bratranca. Grozljivkam ni bilo videti konca,« je za Kurir dejala anesteziologinja dr. Marija Milenković, vodja ambulante za reanimacijo v sprejemnem centru Urgentnega centra Zdravstvenega doma Srbije, ki je bila dežurna, ko so prihajali ranjenci iz pokola v Osnovni šoli Vladislava Ribnikarja in iz pokola v okolici Mladenovca.
Tisto sredo, 3. maja, na urgentnem centru ni bilo običajne gneče, ker je ob sredah dežurna VMA.
»Ampak kot da bi slutili, da bo prišlo do nesreče. Praktikantom smo ravno razlagali, kako delati, ko je veliko poškodovancev, ko dve roki veliko pomenita. Vse smo jim dobesedno razložili in sledil je klic, da prihajajo otroci, poškodovani s strelnim orožjem. Prispel je prvi rešilec. Šla sem ven, bila sta dekle in deček. Bila sta pri zavesti. Zavedajo se obojega. Nato je prišel tudi najtežje ranjeni fant, prestreljen v vrat in prsi ... Gledal je, poskušal nekaj povedati. Ves je bil bled, ker je izgubil veliko krvi. Takoj smo ga intubirali, dali na ventilator in operirali. Ko sem odprla vrata reanimacije, sem zagledala kolega, ki je iskal sina. Tisti huje poškodovani fant je bil njegov sin. Povsem sem se zlomila. Lahko veliko prenesem, ampak tisto ... Jokala sem.«
»S tem doktorjem sem preživela dan in noč, ko smo zdravili covidne bolnike v prvem valu. Oh, kolikokrat mi je rekel: Daj, Marija, intubiraj pacienta. Zdaj pa smo mi intubirali njegovega otroka. Kako mu je bilo hudo, ko je na hodniku prepoznal svojega prestreljenega sina!«
»Ti otroci so bili trdi od strahu. Kljub vsej paniki in kaosu smo si vzeli čas in jih prijeli za roko in potolažili, da bodo starši kmalu pri njih,« se spominja dr. Milenković.
Tudi iz Mladenovca je prišlo veliko otrok.
»17-letna deklica je prišla prva. Bila je pri zavesti, a je imela poškodbe glave, kar jo je močno bolelo. »Sploh se ne spomnim, koliko morfija smo ji dali. Po dveh, treh minutah se je pojavil naš anesteziolog Miloš. Z eno roko je za trebuh držal poškodovano dekle, z drugo potiskal ranjenca, svojega bratranca, ki je dobil strel v nogo.«
V intenzivni negi je ostal iz šole le še sin njenega kolega zdravnika, ki je še vedno v kritičnem stanju, je pa buden in poskuša komunicirati z očmi. »Išče neko varnost v našem pogledu in pojasnila. Neverjetno pogumen otrok je in potrpežljiv. Poskuša narediti vse, kar od njega zahtevamo.«
Po dveh strelskih napadih v Srbiji v minulem tednu so v kritičnem stanju še trije ranjeni od devetih, kolikor jih je še vedno v bolnišnici.
