Življenje s koronavirusom: Hči si ne upa dotakniti se niti kljuke
Deklica je prestrašena in vsakič, ko sliši, da teče beseda o virusu, prosi, da menjajo temo.
Odpri galerijo
Deklica se igra. FOTO: Shutterstock
V Hongkongu je minil 25. dan brez pouka (v to niso všteti vikendi), je zapisala Tanya, avtorica dnevnika življenje s koronavirusom. Otroci naj bi se v šole vrnili 20. marca. Zaradi koronavirusa pa ne samevajo le šole v Hongkongu, temveč tudi številne šolske klopi drugod po svetu. Po nekaterih informacijah naj bi bilo doma kar 300 milijonov učencev.
Kako je živeti s koronavirusom, biti zaklenjen med štiri stene in živeti izolirano od sveta, je Tanya razkrila na blogu.
»Vsak dan okoli 16. ure na elektronski naslov dobimo snov za prihodnji dan. Ker sedemletnik še ne zna sam predelati snovi, to pomeni, da mu moramo organizirati šolanje. Ob triletniku, ki ves čas poskuša nekaj pojesti in dela doma kaos, je to zahtevno,« je povedala in dodala, da so se prvi teden doma lovili, ker je morala izpolniti najprej vse svoje zadolžitve, zato ni imela časa, da bi se še učila z otrokom.
A šolanje doma in življenje v samoizolaciji sta za otroke težka. Tanyina hči, ki je bila prej vedno vesela in nasmejana, je zdaj žalostna. Pogreša prijatelje in sošolce. »Boji se dotakniti kljuk, vrat, gumbov v dvigalu. Ko začnemo govoriti o virusu, vedno prosi, da menjamo temo.« Življenje za štirimi stenami slabo vpliva tudi na njenega moža, ki je učitelj biologije in zdaj predava od doma. »Že drugi dan je dejal, da je depresiven zaradi tega, ker predava pred zaslonom, saj nima prave interakcije z učenci.«
Kljub vsemu pa je družina vesela, da več časa preživi skupaj. Vsak drugi petek se jim je tudi uspelo dobiti s prijatelji in z njihovimi otroki, da so bili otroci vsaj malo v stiku z drugimi.
Kako je živeti s koronavirusom, biti zaklenjen med štiri stene in živeti izolirano od sveta, je Tanya razkrila na blogu.
»Vsak dan okoli 16. ure na elektronski naslov dobimo snov za prihodnji dan. Ker sedemletnik še ne zna sam predelati snovi, to pomeni, da mu moramo organizirati šolanje. Ob triletniku, ki ves čas poskuša nekaj pojesti in dela doma kaos, je to zahtevno,« je povedala in dodala, da so se prvi teden doma lovili, ker je morala izpolniti najprej vse svoje zadolžitve, zato ni imela časa, da bi se še učila z otrokom.
A šolanje doma in življenje v samoizolaciji sta za otroke težka. Tanyina hči, ki je bila prej vedno vesela in nasmejana, je zdaj žalostna. Pogreša prijatelje in sošolce. »Boji se dotakniti kljuk, vrat, gumbov v dvigalu. Ko začnemo govoriti o virusu, vedno prosi, da menjamo temo.« Življenje za štirimi stenami slabo vpliva tudi na njenega moža, ki je učitelj biologije in zdaj predava od doma. »Že drugi dan je dejal, da je depresiven zaradi tega, ker predava pred zaslonom, saj nima prave interakcije z učenci.«
Kljub vsemu pa je družina vesela, da več časa preživi skupaj. Vsak drugi petek se jim je tudi uspelo dobiti s prijatelji in z njihovimi otroki, da so bili otroci vsaj malo v stiku z drugimi.
