USPAVALI SO JO
Znana športnica je raje izbrala smrt: od bolečin je kričala in jokala
Redka bolezen je paraolimpijki Marieke Vervoort povzročala hude bolečine v mišicah.
Odpri galerijo
Fotografija je simbolična. FOTO: Pixabay
Štiridesetletna belgijska paraolimpijska prvakinja Marieke Vervoort je v torek aktivirala zahtevo za evtanazijo in s tem končala svoje življenje. Marieke Vervoort je včeraj zvečer »izbrala svojo možnost«, so zapisali v sporočilu za javnost v njenem domačem mestu Diest v Belgiji, in se z zdravniško pomočjo za vedno rešila trpljenja, danes poroča BBC.
Marieke Vervoort je na paraolimpijskih igrah leta 2012 v Londonu osvojila zlato medaljo v tekmi z vozički na 100 metrov in srebrno na 200 metrov. Štiri leta pozneje je na igrah v Riu de Janeiru osvojila srebro na 400 metrov in tretje mesto na tekmi na 100 metrov.
Njeno življenje je bilo polno muk in trpljenja. Trpela je za neozdravljivo degenerativno mišično boleznijo, ki ji je povzročala neprestane in hude bolečine, pogoste napade in paralizirane noge. Zaradi bolečin sta jo doleteli še izčrpanost in nespečnost. Leta 2008 se je odločila, da bo vložila zahtevo za evtanazijo, ki je v Belgiji legalizirana.
»Ko imam epileptične napade, jokam in kričim od bolečin. Proti bolečinam jemljem številna zdravila. Mnogi me sprašujejo, kako je mogoče, da imam tako dobre športne rezultate in da se kljub hudim bolečinam zmorem smejati. Zame so šport in tekme neke oblike zdravila,« je Vervoortova povedala v obširnejšem intervjuju leta 2016 za BBC.
»Ko ne bom mogla več potrpeti, bom vedela, da imam v roki ta papir,« je leta 2016 izjavila Vervoortova po tekmi v Riu de Janeiru in s tem pojasnila, zakaj je vložila zahtevo za evtanazijo.
V uradni izjavi o njeni smrti je zapisano, da si je Vervoortova »v torek zvečer izbrala svojo možnost«. Takšen konec je sicer napovedovala že konec leta 2017, a si je takrat premislila.
Marieke Vervoort je na paraolimpijskih igrah leta 2012 v Londonu osvojila zlato medaljo v tekmi z vozički na 100 metrov in srebrno na 200 metrov. Štiri leta pozneje je na igrah v Riu de Janeiru osvojila srebro na 400 metrov in tretje mesto na tekmi na 100 metrov.
Njeno življenje je bilo polno muk in trpljenja. Trpela je za neozdravljivo degenerativno mišično boleznijo, ki ji je povzročala neprestane in hude bolečine, pogoste napade in paralizirane noge. Zaradi bolečin sta jo doleteli še izčrpanost in nespečnost. Leta 2008 se je odločila, da bo vložila zahtevo za evtanazijo, ki je v Belgiji legalizirana.
»Ko imam epileptične napade, jokam in kričim od bolečin. Proti bolečinam jemljem številna zdravila. Mnogi me sprašujejo, kako je mogoče, da imam tako dobre športne rezultate in da se kljub hudim bolečinam zmorem smejati. Zame so šport in tekme neke oblike zdravila,« je Vervoortova povedala v obširnejšem intervjuju leta 2016 za BBC.
»Ko ne bom mogla več potrpeti, bom vedela, da imam v roki ta papir,« je leta 2016 izjavila Vervoortova po tekmi v Riu de Janeiru in s tem pojasnila, zakaj je vložila zahtevo za evtanazijo.
V uradni izjavi o njeni smrti je zapisano, da si je Vervoortova »v torek zvečer izbrala svojo možnost«. Takšen konec je sicer napovedovala že konec leta 2017, a si je takrat premislila.
