Znanstveniki odkrili, kako Mars vpliva na procese na Zemlji: »Lahko bi preprečil propad«
Po poročanju CNN so znanstveniki v zadnjih pol stoletja analizirali sedimente, izvrtane na stotinah globokomorskih lokacij, da bi bolje razumeli moč globokomorskih tokov. In kar so ugotovili, jih je presenetilo.
Pravzaprav so sedimenti razkrili, da so se globokomorski tokovi oslabili in okrepili med podnebnimi cikli, ki so trajali 2,4 milijona let, so v torek objavili v reviji Nature Communications.
Adriana Dutkiewicz, soavtorica študije in sedimentologinja na Univerzi v Sydneyju, je dejala, da znanstveniki niso pričakovali, da bodo odkrili te cikle, in da obstaja samo en način, kako jih razložiti.
»Ti cikli so povezani s cikli v interakciji med Marsom in Zemljo, ki kroži okoli Sonca,« je dejala in poudarila, da je to prva raziskava, ki je ugotovila te povezave. Nadaljuje z razlago, kako dva planeta vplivata drug na drugega s pojavom, imenovanim »resonanca« - namreč dve krožeči telesi izvajata gravitacijski pritisk, ta interakcija pa spremeni obliko njunih orbit in vpliva na to, kako blizu ali daleč sta od Sonca.
V primeru Zemlje se ta interakcija z Marsom nanaša na obdobja povečane sončne energije – kar pomeni toplejše podnebje – in ti toplejši cikli so tesno povezani z močnejšimi oceanskimi tokovi.
Naravni podnebni cikli
»Čeprav ti 2,4-milijonski letni cikli vplivajo na segrevanje in oceanske tokove na Zemlji, so to naravni podnebni cikli in niso povezani s hitrim segrevanjem, s katerim se danes sooča svet,« je dejal Dietmar Müller, soavtor študije in profesor geofizike na Univerzi v Sydneyju.
Skupaj s kolegi opisuje te tokove kot »velikanske vrtince«, ki lahko dosežejo dno globokega oceana, erodirajo morsko dno in povzročijo velike akumulacije usedlin, podobne snežnim zametom.
Znanstveniki so lahko preslikali te močne vrtince skozi »razpoke« v jedrih sedimentov, ki so jih analizirali. Globokomorske usedline nastajajo v neprekinjenih plasteh v mirnih razmerah, vendar močni oceanski tokovi to motijo in puščajo viden pečat njihovega obstoja.
»Glede na to, da so satelitski podatki, ki lahko preslikajo spremembe v oceanskem kroženju, na voljo šele nekaj desetletij, so jedra sedimentov - ki pomagajo ustvariti sliko preteklih milijonov let nazaj - zelo koristna za razumevanje sprememb kroženja v toplejšem podnebju,« je nadaljeval Müller.
»Če se bo današnje segrevanje, ki ga povzroča človek, nadaljevalo s to hitrostjo, bo ta učinek zasenčil vse druge procese. Toda geološki zapis nam daje dragocen vpogled v to, kako oceani delujejo v toplejšem svetu,« je dodal.
Avtorji prav tako menijo, da je možno, da bi lahko ti vrtinci celo pomagali ublažiti nekatere vplive morebitnega kolapsa atlantskega meridionalnega kroženja (AMOC), ključnega oceanskega toka, ki deluje kot ogromen tekoči trak, ki prenaša toplo vodo iz tropov v daljni, severni Atlantik.
Zgodnji znaki propada
Znanstveniki vse bolj opozarjajo na strahove, da AMOC že kaže zgodnje znake propada – namreč segreva oceane in tali led, kar ruši občutljivo ravnovesje toplote in soli, ki določa moč AMOC. Kolaps bi imel katastrofalne podnebne posledice, vključno s hitrim padcem temperatur ponekod in dvigom drugje.
Obstaja strah, da bi zaprtje AMOC pomenilo, da se površinske vode, bogate s kisikom, ne bi več mešale z globljimi vodami, kar bi vodilo v »stoječ« ocean, v katerem večinoma ne bi bilo življenja.
»Naši rezultati kažejo, da bi intenzivnejši globokomorski vrtinci v toplejšem svetu lahko preprečili takšno stagnacijo oceanov,« pravi Müller.
Joel Hirschi, pomočnik vodje modeliranja morskih sistemov pri Nacionalnem oceanografskem centru v Veliki Britaniji, ki ni bil vključen v raziskavo, meni, da je ugotovitev študije o 2,4-milijonskem ciklu v morskih sedimentih vredna pozornosti.
»Metodologija je dobra in možna je povezava z Marsom. Toda predlagana povezava z oceanskim kroženjem je špekulativna in dokazov, da je globoko oceansko kroženje, povezano z vrtinci, močnejše v toplih podnebjih, je malo. Satelitska opazovanja kažejo, da so ti vrtinci v zadnjih desetletjih postali bolj aktivni, vendar tokovi ne dosežejo vedno dna oceana, kar pomeni, da niso mogli preprečiti kopičenja usedlin,« pravi.
Še vedno ni jasno, kako se bodo različni procesi, ki vplivajo na globokooceanske tokove in morsko življenje, odvijali v prihodnosti, vendar avtorji študije upajo, da bo ta nova raziskava pomagala zgraditi boljši model prihodnjih podnebnih rezultatov, poroča Jutranji list.
