Zoran Milanović ponovno izvoljen: karizmatičen voditelj ali bahat politik?
Aktualni predsednik republike Zoran Milanović je z današnjo zmago osvojil drugi in hkrati zadnji predsedniški mandat. Preden je pred petimi leti prvič zasedel položaj predsednika in postal peti hrvaški predsednik od hrvaške osamosvojitve, je bil tudi deseti hrvaški premier.
Milanović je med predvolilno kampanjo izpostavljal, da je zadnja ovira pred tem, da vse veje oblasti pridejo v roke vladajoče HDZ, ki je po njegovem grožnja za hrvaško demokracijo, pluralizem in odprto družbo. Zagotovil je tudi, da se bo boril za pravno državo ter proti uzurpaciji in nasilju oblasti.
Njegovi kritiki in tekmeci, zlasti premier in predsednik HDZ Andrej Plenković, so ga obtoževali kršenja ustave in tega, da je vso svojo kariero živel na proračunu hrvaških državljanov. Očitali so mu tudi, da je bil ne samo slab premier, ampak tudi slab predsednik, ki se je v petih letih sestal le s peščico državnikov.
Protikandidat v drugem krogu Dragan Primorac, ki je kandidiral s podporo HDZ, ga je kritiziral tudi, da je kot predsednik razdelil Hrvaško in privatiziral vojsko, država pa je v zadnjih petih letih izgubila ugled in se osramotila.
Dolgoletna politična kariera
Milanović ima za seboj dolgoletno politično kariero, ki so jo zaznamovali tako zmage kot porazi. Ko je med letoma 2007 in 2016 vodil največjo opozicijsko stranko SDP, je dosegel enega svojih in največjih uspehov SDP, saj je stranko leta 2011 povedel do zmage na parlamentarnih volitvah, sam pa je postal deseti predsednik hrvaške vlade.
Na lanskih parlamentarnih volitvah je ta uspeh poskušal ponoviti, čeprav je bil še vedno predsednik republike. Za premierski položaj se je potegoval kot neuradni kandidat SDP, pri tem pa ni upošteval opozorila ustavnega sodišča, da ne more sodelovati na parlamentarnih volitvah, dokler ne odstopi kot predsednik. SDP uspeha iz leta 2011 ni ponovila, saj je na volitvah slavila HDZ, Milanović pa je ostal na položaju predsednika.
Kandidaturo za drugi zaporedni predsedniški mandat je napovedal v juniju ter si za kampanjo izbral slogan Predsednika za predsednika, ki ga je pred 27 leti na predsedniških volitvah uporabil že Franjo Tuđman.
»Karizmatičen in načelen«
Njegovi podporniki kot prednosti izpostavljajo karizmatičnost, odločnost, načelnost in samozavest pa tudi to, da se ne uklanja pritiskom in zna sprejemati odločitve. Javnost mu kot pozitivno šteje tudi zagotovilo, da bo kot predsednik pomilostil vsakega novinarja ali žvižgača, ki bo obsojen zaradi odtekanja informacij.
Kritiki Milanoviću po drugi strani očitajo bahatost in prepirljivost ter neuspehe iz časa, ko je bil predsednik vlade, predvsem nizko rast plač in pokojnin ter povečanje državnega dolga.
Kot predsednik republike je ves čas nasprotoval vojaški pomoči Ukrajini, pa tudi vstopu Švedske in Finske v zvezo Nato, ki ga je pogojeval z zagotavljanjem pravic Hrvatom v Bosni in Hercegovini. Zaradi njegovih nesoglasij s predsednikom vlade in HDZ Andrejem Plenkovićem je v zadnjih letih zastalo tudi imenovanje novih veleposlanikov in konzulov.
Priljubljen na obeh polih
Čeprav je kandidiral s podporo levosredinske SDP, je zaradi nekaterih svojih stališč glede na javnomnenjske raziskave priljubljen ne samo med volivci levo usmerjenih strank, temveč tudi med podporniki nekaterih desnih strank.
Profesionalno kariero je začel kot stažist na trgovinskem sodišču v Zagrebu, leta 1993 pa se je zaposlil na hrvaškem ministrstvu za zunanje zadeve. Med letoma 1996 in 1999 je bil svetovalec hrvaške misije pri EU in zvezi Nato v Bruslju, leta 2003 je postal pomočnik ministra za zunanje zadeve.
V SDP je vstopil leta 1999. Leta 2004 je zapustil zunanje ministrstvo in bil imenovan v izvršni odbor SDP, kjer je skrbel za mednarodno sodelovanje. Po smrti dolgoletnega predsednika SDP Ivice Račana je bil leta 2007 izvoljen na čelo stranke.
Vladi pod njegovim vodstvom med letoma 2011 in 2015 ni uspelo doseči ne gospodarskega preobrata ne izboljšanja življenjskega standarda, po dvojnem porazu, na parlamentarnih volitvah leta 2015 in predčasnih parlamentarnih volitvah leto kasneje, pa je odstopil s čela SDP in ustanovil zasebno svetovalno družbo.
Po vrnitvi v politiko leta 2019 je slavil na predsedniških volitvah, na katerih je premagal takratno predsednico Kolindo Grabar Kitarović in postal peti hrvaški predsednik.
Rodil se je 30. oktobra 1966 v Zagrebu, kjer je leta 1990 diplomiral iz prava. Leta 1998 je v Bruslju iz pravnih znanosti še magistriral. Je ateist in poročen z zdravnico Sanjo Musić Milanović, s katero imata dva otroka.
