Zunajzemeljska bitja ugrabila gozdnega delavca

Petega novembra 1975 se je ravno začelo mračiti. Mike Rogers, takrat je bil star 28 let, in njegova skupina šestih mladih delavcev so začeli nalagati motorne žage in opremo na tovorno vozilo. Rogers je imel pogodbo z ameriško gozdarsko družbo, da razredči gost mlad borov gozd. Delali so na višini 2500 metrov južno od mesta Heber, 160 kilometrov od Phoenixa v ameriški zvezni državi Arizona. Ura je bila 18.15, ko so se možje po gozdni cesti odpeljali proti domu. Vozili so dobrih sto metrov, ko je 21-letni Alan Dalis opazil žarjenje nad borovci. Nadaljevali so pot in prispeli do čistine, ko jih je presenetil pogled na tisto, kar je bilo pred njimi: kakih 30 metrov stran in okoli pet metrov nad tlemi je bil predmet premera pet metrov, visok pa kake tri. Bil je blede barve jantarja z nekaj prosojnimi ogrodji. Še najbolj je spominjal na dve ostrorobi med seboj povezani skledi.

Zajela ga je svetloba

Preden se je tovornjak ustavil, je 22-letni Travis Walton skočil z njega in se namenil proti predmetu. Drugi so zaklicali, naj se vrne, a jih ni poslušal. Rogers, ki je vozil, je izključil motor. Več mož je slišalo brenčeči zvok, Walton se je ustavil in pogledal proti predmetu, ki se je začel sukati okrog svoje osi in oddajati zvok, ki je spominjal na delovanje generatorja. Ko se je začel Walton spet premikati, je vanj udaril ozek žarek zelene svetlobe, ki je prihajal iz spodnjega dela skrivnostnega predmeta. Žarek, ki ga je udaril v prsi in glavo, ga je vrgel v zrak in nazaj z iztegnjenimi rokami. Samo eden od ekipe, 25-letni Ken Peterson, se spominja, da je Walton padel na tla. Možje so se zgrozili. Še preden je posvetil žarek, je Rogers spet vključil motor tovornjaka in ga obrnil ravno v času, ko je Waltona zajela nenavadna svetloba. Hitro je odpeljal, tako hitro, da so kamni poškodovali dno vozila. Vozil je kakega pol kilometra, potem pa se ustavil in se s sodelavci pogovarjal, kaj naj storijo. Odločili so se, da se vrnejo. Ko so se po 15 minutah vrnili, Travisa ni bilo več, prav tako ne skrivnostnega predmeta.

Odpeljali so se v Heber in šerifovemu pomočniku Chucku Ellisonu poročali, kaj se jim je zgodilo. Ta jih je opisal kot zelo živčne, eden od mož je jokal: »Če so lagali, so presneto dobri lažnivci!« Ellison je ukazal iskanje pogrešanega. Trije očividci se niso hoteli vrniti na kraj nenavadnega doživetja. Nekaj ur pozneje je tja prispela skupina šerifovega oddelka, vendar niso našli ne Waltona ne NLP. Iskalna akcija se je nadaljevala še naslednji dan, ko je 50 prostovoljcev prečesalo območje v premeru štirih kilometrov. Nekateri iskalci niso verjeli v pripoved o NLP in so se norčevali, kar Rogersu in drugim ni bilo všeč in so zahtevali test z detektorjem laži, s čimer se je strinjal tudi šerif Marlin Gillespie. Test so opravili pet dni pozneje in šerif je bil presenečen: priče so govorile resnico. Istega dne zvečer se je prikazal Walton. Iz javne telefonske govorilnice je poklical svaka Granta Neffa, ki je sicer mislil, da gre za potegavščino, a je poklical Travisovega starejšega brata Duana. Skupaj sta odpotovala v Heber, kjer sta pri telefonski govorilnici našla onemoglega Travisa. Duane se je odločil, da brat potrebuje medicinsko pomoč, videti je bil pretresen, shujšan.

Beli kot kreda

Ko je zadeva prišla v javnost, so se za to zanimale ufološke organizacije, vendar se je Travis odločil za sodelovanje z APRO, organizacijo za proučevanje pojavov v zraku, ki sta jo vodila Coral in Jim Lorenzen. Zdravnika, člana ta organizacije, sta opravila zdravniški pregled in laboratorijske teste. Pozneje sta ga pregledala še psihiatra, ki nista našla znakov prevare.
Travis se je spomnil, da se je približeval predmetu, pogledal proti njemu, ko se je ta začel gibati in oddajal piskajoči zvok. Takrat je začutil, da ga je nekaj zadelo v glavo, nato pa je izgubil zavest. Naslednje, česar se je spominjal, je bila bolečina v prsih in glavi. Odprl je oči in ugotovil, da leži na hrbtu. Začel se je zavedati gibanja v prostoru in opazil, da se nad njim sklanjajo tri bitja, dve na desni, eno na levi. Bil je do pasu gol, na prsih je imel nekakšno napravo. Skočil je z mize, na kateri je ležal, si strgal napravo in odrinil skrivnostna bitja. Zrak je bil težak za dihanje, a se je postavil na noge. Njegovi opazovalci so se umaknili. Bili so precej suhi, brez las, z velikimi očmi in kupolasto glavo, imeli so ušesa, a manjša od človeških. Usta so bila bolj kot reža. Imeli so pet prstov, kožo belo kot kreda.

Travis je čakal, nato pa se je podal za njimi. Prišel je na hodnik, kjer ni opazil spojev, vijakov, zvarov, kot bi bilo ulito iz enega kosa. Prišel je do kupolaste sobe, skozi stene je jasno videl zvezdnato nebo. Zagledal je bitje, podobno človeku, ki ga je vodilo naprej. Kmalu je naletel na tri druge, dva moška in žensko. Vsi so bili visoki 180 centimetrov, z rjavimi lasmi, očmi kostanjeve barve, ti so bili videti zagoreli. Od njih je poskušal dobiti odgovor, a razen nasmehov ni dobil ničesar. Nakazali so mu, naj leže na mizo, kar je tudi storil. Na obraz so mu namestili nekaj, kar je bilo podobno kisikovi maski. Izgubil je zavest. Naslednje, česar se je spominjal, je bilo, da leži na hrbtu na avtocesti blizu Hebra. Slabih deset metrov nad njim je bil kovinski krožnik, ki je takoj odletel v nebo. Bilo je 10. novembra ob 23.30. V istem času je neka ženska poklicala šerifov urad in poročala o neznanem letečem predmetu.

Primer je raziskovala organizacija APRO s svojimi znanstvenimi svetovalci, sodeloval je tudi psiholog dr. Leo Sprinkle. Ugotovili so, da gre za bližnje srečanje četrte vrste ali ugrabitev. Walton je sodeloval na več konferencah, posvečenih NLP. In še vedno trdi, da je to, kar je videl in doživel, resnično.