Aerosolna terapija je hitra in uspešna. Uporablja se pri različnih stanjih
Pri zdravljenju bolezni dihal si lahko pomagamo tudi z aerosolno terapijo oziroma z neposrednim vdihavanjem zdravilnih učinkovin. Največkrat bo zdravnik to terapijo predpisal v primeru infekcijskih okužb zgornjih in spodnjih dihal (na primer ob vnetju sinusov, nosne sluznice in ušes) ter pri vseh tistih boleznih, ki posamezniku povzročajo težave pri dihanju (astma, pljučnica in na primer kronični bronhitis).
Pri zdravljenju z aerosoli je kar nekaj prednosti. Med prvimi je zagotovo ta, da lahko zdravilo vnesemo neposredno na mesto zdravljenja. Kot tudi, da s tem v primerjavi z zdravili v obliki tablet precej pospešimo začetek delovanja zdravilnih učinkovin. Manj imamo tudi stranskih učinkov.
Na trgu je trenutno mogoče najti različne vrste inhalatorjev. Najbolj znan je inhalator z odmerjenim odmerkom (MDI), ki z vsakim vdihom dovaja točno določen odmerek učinkovine. Njihova prednost je vsekakor ta, da ga lahko, ker ne gre za veliko napravo, ves čas nosimo s seboj. Poleg tega omogoča dovajanje več odmerkov. Majhna pa je tudi možnost bakterijskih okužb. Med slabosti pa strokovnjaki štejejo potrebo po aktivnem sodelovanju bolnika, saj mora ta skrbno koordinirati vdih in vpih aerosola v dihala. Pa tudi, da bolniku lahko v ustih in grlu ostanejo deli zdravila.
Pri inhalatorju z odmerjenim odmerkom mora bolnik skrbno koordinirati vdih in vpih aerosola v dihala.
Delovanje MDI lahko izboljšamo s pripomočki za inhalacijo, ki so pritrjeni na ustnik inhalatorjev z odmerjenim odmerkom. Z njihovo pomočjo se visokotlačno pršilo porazdeli po podaljšku. Njihova prednost je vsekakor izboljšan vnos zdravil na mesto zdravljenja in odpravljena potreba po natančni usklajenosti med aktiviranjem naprave in vdihom. Tudi preprečevanje vračanja izdihanega zraka nazaj v podaljšek.
Slabosti pa, da za te pripomočke potrebujemo nekoliko več prostora, možna je tudi bakterijska kontaminacija (zato je redno čiščenje teh naprav še kako pomembno) ter da se lahko zaradi odlaganja zdravila na stene podaljška (in sicer zaradi elektrostatične sile) zmanjša dovajanje zdravila v pljuča.
Na voljo tudi električni
Za aerosolno terapijo se uporabljajo tudi inhalatorji za zdravila v prahu (DPI), ki se aktivirajo le z dihanjem bolnika. Ena od glavnih prednosti tovrstnih naprav je poleg prenosljivosti zagotovo ta, da deluje brez pogonskega goriva oziroma da se aktivira z dihom. Pa tudi, da bolniki zanje ne potrebujejo pripomočkov za inhalacijo. Med slabosti strokovnjaki štejejo, da niso primerni za bolnike z akutnimi napadi astme ali otroke z zmanjšano pljučno funkcijo, povzročijo odlaganje zdravila v grlu ter se zaradi vlažnosti okolja lahko prah strdi in posledično njegova razpršitev oteži.
Za zdravljenje astme in drugih pljučnih bolezni se uporabljajo tudi nebulizatorji. To so električne naprave, ki raztopine zdravila pretvorijo v aerosolne delce, ki jih je v postopku, imenovanem nebulizacija, tudi mogoče vdihovati. Primerne so predvsem za bolnike, ki zaradi zdravstvenega stanja drugih inhalacijskih naprav ne morejo uporabljati ali pa so zanje enostavno premladi. Njihova slabost pa so zagotovo višji stroški uporabe, težje jih je prenašati, priprava in dajanje zdravila trajata dlje časa, za njihovo uporabo pa potrebujemo vir zraka pod pritiskom.
Osem do 12 odstotkov zdravila v spodnja dihala prenesemo z nebulizacijo.
»Z nebulizacijo dosežemo, da dobi bolnik od 8 do 12 odstotkov zdravila v spodnja dihala. Pri inhalaciji z nebulizatorji bolnik normalno vdihava aerosol prek maske ali ustnika, dokler ni posodica z raztopino skoraj prazna,« piše v članku Inhalacijska terapija, že pred leti objavljenem v Obzorniku zdravstvene nege.
Hkrati je podano tudi opozorilo, da je dobro zaščititi oči (oziroma pravilno namestiti masko) med inhalacijo ter očistiti okolico ust in usta po inhalaciji (izpiranje). To še posebej velja pri inhalaciji steroidov. »S tem zmanjšamo lokalne in sistemske stranske učinke zdravil,« dodajajo avtorji omenjenega članka.
