STROČNICE
Azijske sorodnice fižola
Kdor je ljubitelj stročnic, ima na voljo številne izpeljanke, od domačega fižola in graha, prek leče in boba do čičerike in fižola mungo ter adzuki.
Odpri galerijo
Stročnice imajo na naših jedilnikih izjemno pomembno mesto. Prednjačita seveda fižol, ki ga poznamo v številnih različicah, ter grah, oba sta stalnica tudi po slovenskih vrtovih. Pogosto se na krožniku znajdejo še bob, čičerika, leča in soja. Večina stročnic izhaja iz Južne Amerike, tokrat pa poglejmo še sorodnice iz Azije, ki so prav tako izjemno okusne in pomembne v prehrani. Gre za fižol mungo in adzuki, ki spadata v rod vigenj; najznačilnejša predstavnica pri nas je dolga vigna, poznamo jo tudi kot metrski fižol.
Stročnice so v svetovnem merilu tako pomembne za prehrano, da je Organizacija Združenih narodov leto 2016 razglasila za leto stročnic. Njihov glavni pomen je v njihovi vsebnosti beljakovin, ki lahko nadomestijo tudi živalske, zato se je pri nas prijel rek, da je fižol meso revnih, danes pa je izjemno cenjen. So dokaj poceni, tako da jih brez težav uvrstimo na jedilnik.
Nekateri imajo pred uživanjem stročnic, zlasti fižola, nekaj pomislekov, saj lahko povzročijo napenjanje, zato se evropski jedci vse bolj spogledujejo s fižolom mungo in adzukijem, ki sta precej lažje prebavljiva.
Mungo je bogat z beljakovinami in je imel v zgodovini pomembno vlogo v kuhinji azijskih dežel, uveljavil se je tako v kulinariki na Daljnem vzhodu kot v Indiji, kjer ga kuhajo predvsem v karijih. Pri nas ga uporabljamo kot kalčke, včasih ga lahko v trgovini dobimo pod imenom sojini kalčki. Predvsem v japonski kuhinji cenijo adzuki, ki ima v primerjavi s preostalimi stročnicami sladkast okus, zato ga pripravljajo tudi v sladicah. Prepoznamo ga po rdečkastem zrnju, ki je tako kot mungo drobno v primerjavi s fižolom. Zrnje munga in adzukija je treba pred kuhanjem namakati nekaj ur, tako kot fižol, kuhano bo približno v eni uri.
Skuhamo ga lahko vnaprej v večjih količinah in ga spravimo v dobro zaprtih posodah v hladilnik, kjer bo ohranil svežino do enega tedna, lahko ga zamrznemo. Oboje uporabljamo podobno kot preostale stročnice, na prodaj sta predvsem v trgovinah z zdravo prehrano. Za kilogram je treba odšteti okoli šest, sedem evrov, kar je primerljivo z našim fižolom, po večini sta pakirana v polkilogramske vrečke.
Azijske sorodnice stročnic uporabljamo podobno kot nam bolj domač fižol.
Stročnice so v svetovnem merilu tako pomembne za prehrano, da je Organizacija Združenih narodov leto 2016 razglasila za leto stročnic. Njihov glavni pomen je v njihovi vsebnosti beljakovin, ki lahko nadomestijo tudi živalske, zato se je pri nas prijel rek, da je fižol meso revnih, danes pa je izjemno cenjen. So dokaj poceni, tako da jih brez težav uvrstimo na jedilnik.
Nekateri imajo pred uživanjem stročnic, zlasti fižola, nekaj pomislekov, saj lahko povzročijo napenjanje, zato se evropski jedci vse bolj spogledujejo s fižolom mungo in adzukijem, ki sta precej lažje prebavljiva.
Mungo je bogat z beljakovinami in je imel v zgodovini pomembno vlogo v kuhinji azijskih dežel, uveljavil se je tako v kulinariki na Daljnem vzhodu kot v Indiji, kjer ga kuhajo predvsem v karijih. Pri nas ga uporabljamo kot kalčke, včasih ga lahko v trgovini dobimo pod imenom sojini kalčki. Predvsem v japonski kuhinji cenijo adzuki, ki ima v primerjavi s preostalimi stročnicami sladkast okus, zato ga pripravljajo tudi v sladicah. Prepoznamo ga po rdečkastem zrnju, ki je tako kot mungo drobno v primerjavi s fižolom. Zrnje munga in adzukija je treba pred kuhanjem namakati nekaj ur, tako kot fižol, kuhano bo približno v eni uri.
Skuhamo ga lahko vnaprej v večjih količinah in ga spravimo v dobro zaprtih posodah v hladilnik, kjer bo ohranil svežino do enega tedna, lahko ga zamrznemo. Oboje uporabljamo podobno kot preostale stročnice, na prodaj sta predvsem v trgovinah z zdravo prehrano. Za kilogram je treba odšteti okoli šest, sedem evrov, kar je primerljivo z našim fižolom, po večini sta pakirana v polkilogramske vrečke.