Če vaš otrok jeclja, nikar ne počnite tega! Obstaja boljši način ...
Jecljanje ni posledica stresa ali čustvene travme. Prav tako ne gre za posnemanje staršev ali sorodnika, ki jeclja. To tudi ni navada, ki bi jo lahko samovoljno prekinili, še manj pa drži prepričanje, da so osebe, ki jecljajo, manj inteligentne.
Oseb, ki jecljajo, se še naprej držijo takšni in drugačni predsodki, žal so deležni tudi negativnih odzivov iz okolice, zasmehovanja vrstnikov v šoli in diskriminacije na delovnem mestu, zato ima vsakoletni mednarodni dan ozaveščanja o jecljanju pomembno vlogo.
Motnje ritma in tempa
»Mednarodni dan ozaveščanja o jecljanju je 22. oktober. Letos je v ospredju moč poslušanja. Ljudje, ki jecljajo, so tako imeli edinstveno priložnost, da naučijo svet poslušati!« poudarja logopedinja ZD Ljubljana Sabrina Cirman, prof. spec. in reh. ped. »Jecljanje uvrščamo med motnje fluentnosti govora oziroma med motnje ritma in tempa govora.
Ni izgovor!
Izogibamo se opozarjanju, prekinjanju, dopolnjevanju govora otroka, ki jeclja. Ne dajemo mu navodil, kot »govori počasi« ali »sprosti se«, veliko bolj mu bomo pomagali, če bomo sami upočasnili govor in sprostili vzdušje.
Z otrokom se pogovarjamo brez hitenja in sproščeno, z uporabo premorov med komentarji, s podaljševanjem tišine, počakamo dve do tri sekunde, preden odgovorimo na otrokovo vprašanje. Pazljivo poslušamo, kaj pripoveduje, in ne kako pripoveduje.
Ne izpostavljamo ga zahtevnim in neprijetnim govornim situacijam; uporabljamo besede, ki jih pozna, izražamo se v enostavnih stavkih, postavljajmo mu vprašanja, ki ne zahtevajo kompleksnega odgovora. Doma skrbimo za umirjeno ozračje in olikano komunikacijo, torej se med seboj ne prekinjamo.
In še: jecljanje ne sme biti izgovor, da ima otrok monopol pri pogovoru in lahko prekinja druge!
Na zunaj se lahko kaže kot ponavljanje določenih glasov ali zlogov, podaljševanje glasov ali blokade v govoru, pogosto ga spremljajo tudi različne sekundarne karakteristike.«
Na svetu se jecljanje pojavlja pri približno odstotku odrasle populacije, v predšolski in šolski dobi pa pri od treh do štirih odstotkih otrok. Največkrat se izrazi v predšolskem obdobju, med drugim in petim letom starosti, redko se prvič pojavi šele v odrasli dobi, če pa se, je to največkrat kot spremljevalni simptom degenerativnih bolezni ali posledica možganske kapi, tumorjev, cist. Jecljanje se štirikrat pogosteje pojavlja pri moških kot pri ženskah.
»V obdobju intenzivnega govorno-jezikovnega razvoja ni nenavadno, da se v otrokovem govoru začnejo pojavljati različne oblike netekočega govora. V večini primerov t. i. razvojno jecljanje spontano izzveni z razvojem otrokovih govorno-jezikovnih spretnosti, zlasti v primerih, kadar se jecljanje pojavi pred otrokovim tretjim letom starosti,« dodaja Cirmanova.
Modifikacija jecljanja
Logopedska obravnava je lahko posredna ali neposredna, največkrat je individualna, lahko pa poteka tudi v skupinah, nadaljuje sogovornica: »Pri najstnikih in odraslih, pri katerih je prisotno napredujoče jecljanje, je poleg logopedske obravnave velikokrat potrebna tudi obravnava pri psihologu. Terapija pogosto vključuje tudi posameznikovo družino oziroma svojce.
Modifikacija jecljanja v grobem pomeni, da poskušamo spremeniti težjo obliko v lažjo.
V predšolskem obdobju je logopedska obravnava navadno posredna in vključuje predvsem svetovanje staršem, kako lahko s svojimi odzivi pomagajo otroku k čim bolj tekočemu govoru. Kadar se pokaže potreba po bolj intenzivni logopedski obravnavi, obstaja več različnih metod, ki se jih uporabi v terapiji, pogosto pa so usmerjene v učenje strategij za premagovanje jecljanja.«
Pomemben del logopedske obravnave otrok vključuje učenje odzivanja na morebitno zasmehovanje, še sklene Cirmanova: »Logoped otroku najprej pomaga pri razumevanju in sprejemanju jecljanja ter zmanjševanju negativnih občutij ob pojavu netekočega govora. Pri starejših otrocih in odraslih pa se pogosto izvaja modifikacija jecljanja, pri kateri osebi pomagamo, da se nauči živeti z jecljanjem in ga sprejeti. Modifikacija jecljanja v grobem pomeni, da poskušamo spremeniti težjo obliko v lažjo.«
