Človek se prilagodi živali

Živali nas sprejemajo takšne, kakršni smo: ne zanimajo jih naš videz, naš poklic, naše imetje, nič od tistega, s čimer se ljudje postavljamo v družbi in vsakdanjem življenju.

»Živali nas ne ocenjujejo in ne kritizirajo. So odlični motivatorji, med izvajanjem terapije z živaljo pa je uporabnik sproščen, vesel in vaje opravlja z večjo željo po pravilni izvedbi,« pove Urška Ivanovič, inštruktorica pri Slovenskem društvu za terapijo s pomočjo živali – Ambasadorjih nasmeha.
 

Najpogosteje konji in psi

Terapija s pomočjo živali (TPŽ) je ciljno usmerjena metoda, pri kateri je žival, ki mora ustrezati specifičnim kriterijem, bistven del procesa zdravljenja, pojasnjuje sogovornica. TPŽ je primerna za vse starostne skupine in tako rekoč vse bolezenske težave, seveda pa obstaja nekaj izjem.

»Recimo, kadar je žival vzrok za rivalstvo v skupini, kadar nekdo postane posesiven in želi 'posvojiti' žival, ki jo obiskuje. Neprimerno ravnanje z živaljo, neustrezna izbira živali ali pomanjkanje nadzora lahko povzročijo poškodbe. Ljudje s poškodbo možganov, razvojnimi nepravilnostmi ali senilnostjo lahko nehote dražijo žival, ne da bi se tega zavedali, ljudje z nerealnimi pričakovanji pa lahko mislijo, da jih žival zavrača, kar lahko še poglobi njihovo slabo samopodobo. Različne alergije lahko povzročijo težave z dihanjem, npr. astmo. Obstaja možnost zoonoznih obolenj, zlasti če ne upoštevamo varnostnih ukrepov. Ljudje z odprtimi ranami ali slabim imunskim sistemom morajo biti skrbno nadzorovani. Težava je lahko tudi strah pred določeno vrsto živali ali pa drugačno kulturno ozadje, zaradi česar lahko posameznik drugače sprejema žival.«



Za terapijo so primerne skoraj vse živali, pojasnjuje Ivanovičeva, seveda, nesprejemljivi so psi, zavedeni v registru nevarnih psov, živali, ki kažejo bolezenske znake, in tiste, ki veljajo za nevarne in strupene; najpogosteje pri terapijah sodelujejo konji in psi, sledijo mačke, majhne družne živali, alpake in delfini: »V društvu imamo trenutno največ psov in mačk, na šolanju pa so še morski prašički. Večina uporabnikov nima težav s sprejemanjem psov, vendar smo mi tisti, ki se moramo prilagoditi našim psom, žival se mora ob uporabniku počutiti dobro. Če ji družba otrok povzroča nelagodje, nas v šoli pač ne bo. Obstajajo pa uporabniki, ki ne prenesejo dotika dlake, zato so zanje primerne druge živali, denimo perjad, polži, plazilci. Mogoče so tudi alergije na pasjo ali mačjo dlako pa odmrlo kožo.«
 

Največ dvakrat na teden

Terapije so ciljno usmerjene, dolžina pa se prilagaja uporabniku: lahko so dolge od nekaj minut do ene šolske ure: »Pri tem upoštevamo tako zmožnosti uporabnika kot tudi živali. Sicer izvajamo TPŽ največ dvakrat na teden. Vaje so vnaprej dogovorjene, ob uporabniku so terapevt, vodnik živali in uporabnik. Lahko izvajamo vaje fine motorike, govora, pomnjenja, koordinacije in ravnotežja telesa, povečevanja koncentracije ... Z nami vzpostavijo stik različne ustanove in se dogovorimo za obiske, včasih naredijo prvi korak starši otroka s posebnimi potrebami; naši člani lahko delajo v razvojnih oddelkih vrtcev in šolah ter zavodih s prilagojenim programom, v domovih starejših občanov ...



Včasih izvajamo individualne terapije v naših prostorih. TPŽ vodi oziroma jo izvaja strokovnjak s področja zdravstva oziroma socialnega dela z ustreznim znanjem ter izkušnjami s področja svoje zaposlitve.«