Črke r pa od nikoder

Andrej je danes povsem normalen fant. V mladosti pa mu je delala težavo izgovorjava črke k. Tako je reka Krka postala Ra, kokoš pa ooš. Obisk pri logopedu je težavo odpravil skoraj takoj, potrebni so bili le trije obiski. Danes bi imel veliko več težav, saj bi moral kar precej dolgo čakati, da bi do logopeda sploh prišel. Prav nič ne kaže, da bi se lahko razmere kaj kmalu spremenile na bolje. Čakalna doba na logopeda je pri nas zdaj od 6 do 12 mesecev za starejše od treh let. In to v državi, kjer se je delež otrok do 11. leta, pri katerih se kažejo odstopanja v govorni-jezikovni komunikaciji, v zadnjih desetih letih povečal na 30 do 40 odstotkov.

»Razlog je premajhno število logopedov, ki so zaposleni v zdravstveni dejavnosti, predvsem v zdravstvenih domovih,« pravi Sabina Seme, predsednica Društva logopedov Slovenije, ki ima danes približno 170 članov. Koliko jih sploh imamo v Sloveniji, je težko ugotoviti, ker vsi niso člani društva in so zaposleni v različnih dejavnostih.

Bratec govornik, drugi pa ima težave

Nič nenavadnega ni, da še posebno starši majhnih otrok radi primerjajo svoj naraščaj z vrstniki pa tudi sorojence med seboj. Pri takšnem vzporejanju se včasih prikrade skrb, kdaj bo otrok v svojem otroškem jeziku klepetal kot prijateljčki z igrišča in zakaj pri treh letih še brni po hiši kot avtomobilček na vzmet brr, brr, ko pa je bil starejši brat pri tej starosti že pravi govornik. Takšne skrbi pripeljejo starše do pediatra, od tam vodi pot k logopedu.


Sogovornica pravi: »Če so starši zaskrbljeni glede otrokovega govora, je priporočljivo, da poiščejo pomoč logopeda. Prvi takšna odstopanja opazijo pediatri, ki v zgodnjem obdobju razvoja otroka največkrat vidijo. Pozneje so obiski pri pediatru redkejši, zato morajo starši sami opazovati, kako se pri otroku razvijata govor in jezik, posebno če opažajo razlike s sorojenci in vrstniki v jaslih ali v vrtcu. Obravnava pri logoped je potrebna, ko pri otroku ugotavljamo premalo usvojenih glasov, tudi premalo besedišča, posnemanja, razumevanje povedanega in nerazumevanje navodil.«

Vse več otrok s težavami

Ugotovitve kažejo, da so na splošno najpogostejši vzroki odstopanja v artikulaciji oziroma motnje v izreki glasov, v izgovorjavi – otrok recimo ne tvori glasu r ali šumnikov in sičnikov. V zadnjem času pa je več takih, ki pri določeni starosti še ne govorijo, se ne oglašajo. Pri zgodnji starosti okoli drugega leta ali med drugim in tretjim letom prihajajo starši z otroki po pomoč predvsem v povezavi s tem. »Takrat moramo pri otroku oceniti zelo različna področja, od interakcije, pragmatike, geste, igre, razumevanja jezika ... Pri tej starosti še ne moremo govoriti o nepravilni izreki določenih glasov, ki jih razvojno še ni usvojil. To je zelo pomembno. Polovico glasov je sposoben izgovoriti šele pozneje. Zato se pri tako majhnem otroku ne ukvarjamo z glasom r ter sičniki in šumniki, te usvojijo pozneje, ampak se osredotočimo na strukturo jezika in komunikacijo,« dodaja Semetova.

Kako bi naj (moral) otrok govoril pri na primer šestih letih, ko gre v šolo? »V predšolskem obdobju praviloma usvoji vse glasove. Zadnji glasovi se razvijejo okoli petega do šestega leta. Do tretjega leta starosti se razvijejo glasovi: a, e, i, o, u, p, b, m, n, t, d, k, g, f, h, v in l. Med glasovi, ki otrokom večkrat povzročajo težave, je r, ki se praviloma razvije okoli četrtega leta. Zadnja skupina glasov, ki jih usvoji, so sičniki s, c in z ter šumniki š, č, in ž. To pa so tudi vsi, ki se razvijejo še do petega, šestega leta. Pred vstopom v šolo naj bi otrok vse glasove pravilno izgovarjal in uporabljal v spontanem govoru,« pojasni sogovornica.
Dodaja, da med drugim in četrtim letom otrok usvaja tehniko in pozornost usmerja na vsebino, pomen besed in stavkov, uporablja različne gramatične oblike (samostalniki, glagoli, zaimki, pridevniki, predlogi, vezniki). Po četrtem letu preide v fazo popolne povedi. Med četrtim in petim letom je obdobje radovednosti, uporaba jezika postaja vse obsežnejša. Po petem letu se razvija razumevanje metafor, šal, ugank, okrog šestega leta pa se začne obdobje ustvarjalnosti v jeziku.

Ko starši govorijo kot otroci

V zadnjem času se vse bolj dozdeva, na to nemalokrat opozarjajo tudi nekateri starši, da se celo starši do otrok obnašajo vse preveč otročje. Bucibuci, muci muci, brrbrr … in še precej podobnih izrazov je mogoče slišati na ulici ali na igriščih. Logopedi imajo o takšni komunikaciji svoje mnenje, sogovornica pa dodaja: »Pomembno je, da odrasli prilagodimo način komunikacije z otrokom glede na njegovo starost. Odraslo osebo, s katero je največ skupaj, posluša, posnema in se nanjo odziva. Pravilen govorni model mu omogoča ustrezen govorno-jezikovni razvoj.«

Logopedi kot dobro naložbo v razvoj govorno-jezikovne komunikacije priporočajo nenehen pogovor z malčki vse od porodnišnice naprej. »Sprva uporabljamo bolj enoznačne in kratke stavke. Potrebnih je veliko ponovitev. Otroku preprosto pripoveduješ, kaj počneš, in se odziva. Govor razume približno tri mesece prej, preden začne govoriti,« pravi Semetova.

Pomoč za odrasle

Svojevrstna težava je tudi logopedska pomoč za odrasle. Logopedov je premalo, in če jih ni dovolj niti za otroke, kam sploh lahko gredo odrasli, ki potrebujejo njihovo pomoč? V zdravstvenih domovih odraslih praviloma ne sprejemajo, osredotočeni so na otroke in mladostnike. Glede na težave jih osebni zdravniki napotijo v Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, Center za komunikacijo, sluh in govor Portorož in Center za sluh in govor Maribor. Obravnavani so na nekaterih oddelkih UKC Ljubljana in UKC Maribor, URI – Soča, oddelek Stara Gora splošne bolnišnice dr. Franca Derganca, različni oddelki splošnih bolnišnic v Sloveniji … »Žal moram reči, da na področju logopedske rehabilitacije za odrasle v Sloveniji ni dobro poskrbljeno,« poudarja sogovornica. Tako je logopedski krog zaključen.