Damjan Justinek: Do 45. leta merimo sladkor v krvi enkrat na leto, po 45. letu dvakrat

»Že v 17. stoletju so vedeli, da aktivnost nadomesti marsikatero tableto, nobena tableta pa ne more nadomestiti gibanja,« ste povedali sodelavki. So se pa verjetno v 17. stoletju gibali precej več, kot se gibljemo danes?

Naše telo je celota in kot taka tudi dobro deluje in je visoko zmogljiva. Neravnovesje, ki ga sproži neaktivnost, ne zmanjša le telesne zmogljivosti, pač pa naše zmogljivosti izločanja hormonov in sploh snovi, ki sodelujejo v normalnih procesih, zaradi katerih smo tako zelo odporni in bolj prilagodljivi od večine živalskih vrst. Ko telo raste, se seveda razvija in krepi – a tudi ko počiva in strada, se samodejno očisti odvečnih snovi, ki bi sicer sprožile bolezni, tudi rakava obolenja. Preobilje hrane in premajhna aktivnost te naravne cikluse prekineta, računalnik ali tablica pa jih žal ne obudita. Neaktivnost tako ne vpliva le na zdravje, pač pa tudi na zdrav razvoj možganov in miselnih procesov, na spretno­sti in veščine, ki jih mora razviti že otrok, da si odpre vrata v zdrav razvoj v polno osebnost.

Zdi se, da smo ljudje vse bolj nagnjeni v ekstreme, na eni strani v zelo stroge diete in ekstremen šport, na drugi v popolno odsotnost gibanja in uživanje nezdrave predelane hrane. Vi poudarjate, kako pomembno je, da gremo v naravo, v gozd, na sprehod, pohod. Zakaj pozabljamo prav na to, kar je najbolj preprosto?

Hitre poti do zdravja navadno niso uspešne, včasih so celo škodljive, predvsem pa ne prinesejo dolgotrajnega stabilnega ravnovesja. Primer so hitre diete za hujšanje, zaradi katerih nekateri shujšajo tudi 200 kilogramov v svojem življenju. Ekstremni športi so lahko nezdravi neposredno, ker na primer preobremenijo sklepe, ali posredno – razvoj samo posameznih mišičnih sistemov, močno spremenjena hrana, če pozabimo hormonske napitke za »pomoč« – in nam vrnejo udarec v starejših letih. Navaden sprehod ali izlet v naravo nas sprosti, nam ponudi zavetje, vrne nam tisti stik s svetom, ki smo ga v virtualnem svetu izgubili. Žal je virtualni svet agresivnejši, vsi so lepi, zdravi, bogati, uspešni, vsa trnova pot do hujšanja se na primer odvije v minutah, in kdor ni odporen na trike in reklame, bo lahka tarča. Pomembno je, da bi naravo in naš pravi svet doživljali že kot otroci skupaj s starši, ki še niso prezaposleni in premoderni, ki še znajo narediti punčko iz kuhinjskega servieta ali mlinček na potoku iz izrezane veje in tako del svojega časa še podarijo otroku.

Aplikacije na telefonih nam pogosto štejejo korake, magična številka za zdravo telo naj bi bila 10.000 korakov na dan. Kaj menite vi? Jih uporabljate?

Števec korakov je dober kompromis tehnike in svetovanja. Če naredimo 7000 korakov na dan, je super. Če nam pade število pod 3000, smo kandidati za povečevanje telesne teže, ker zaužitih kalorij ne bomo porabili več. Dober kompromis je zato, ker je objektiven. Če nekdo dela kot skladiščnik, bo 4000 korakov naredil že v službi – samo 3000 jih še mora doma. Če pa sedi ves dan kot jaz, ostanejo še vsi koraki »na čakanju« in po­trebujemo posebno organizacijo časa, da nam uspe to nadoknaditi. Učinek pedometrov je potrjen tudi v študijah, in kar je še pomembno – je individualen, lahko ga uporablja vsak sam, a seveda je bolje v skupini, če malo tekmujemo.

»Opozorilnih znakov za našo generacijo je veliko, denimo, da bodo zaradi neaktivnosti kosti naših otrok tako šibke, da bomo videli znake osteoporoze že po 40. letu starosti. Bodimo pozorni na vse to in seveda tudi na pojav mejnih vrednosti sladkorja kot na eno od možnih težav,« ste prav tako dejali za našo revijo. To so zares črne napovedi, kaj storiti, da se ne uresničijo?

Odgovora nimam, ker se v Sloveniji stvari tako počasi uresničujejo kot reševanje škode prizadetih v poplavah. Po koncu epidemije koronavirusa sem pričakoval, da se bo povečalo število šolskih izletov, taborjenj v naravi, skupinskih športov, kakšno novo tekmovanje, nova društva skavtov, tabornikov, javna podpora gasilcem in vključevanje v njihove aktivnosti, kar bi vse povrnilo moč v skupno delo, zdrave aktivnosti, predstavilo in omogočilo naši mladini prijetne trenutke tudi brez tablic, a se ni zgodilo nič odmevnega. Niti vladni organi niti sami starši, na primer v šolskih odborih, niso predstavili lokalnih ali državnih načrtov, čeprav smo vsi brali o porastu teže pri otrocih in negativnih učinkih epidemije in šolanja doma.

Mnogi ljudje nimajo postavljene diagnoze sladkorne bolezni oziroma bolezenskih simptomov ne prepoznajo. Potencialno so ogroženi vsi, ki imajo večjo telesno maso, seveda pa so ogroženi vsi starejši, ki imajo navadno že vrsto drugih bolezni. Sladkorna bolezen prizadene osem odstotkov celotne populacije, po 50. ali 60. letu pa delež naraste na 18 do 20 odstotkov. Komu in pri katerih letih bi torej priporočili, da se začne zanimati za raven sladkorja v svoji krvi?

Pozorni smo lahko vsaj na dve okoliščini. Prva je genetsko pogojena: če so starši zboleli za neko boleznijo pri določeni starosti, je pametno, da smo pozorni na podobne znake deset let prej, da najdemo že tiste prve, ki se pokažejo. Zato navadno rečemo, da bi do 45. leta merili sladkor enkrat na leto, po 45. letu pa dvakrat. Druga okoliščina je povezana z okoljem. Nekatera okolja so bolj škodljiva kot druga, bolezni pa so povezane med seboj v koreninah. Če torej najdemo eno od presnovnih bolezni, bodimo takoj pozorni tudi na možnost drugih, ki so še skrite, na primer povišan krvni tlak, maščobe, mejni krvni sladkor, mejno povečano težo. Težava skoraj nikoli ne pride ena sama, in če jih rešimo vse in vsako posamezno, smo naredili veliko.

Damjan Justinek, dr. med.

Večkrat tudi poudarjate, kako pomembno je, da krvni sladkor merimo pravilno. Lahko, prosim, še enkrat ponovite, na kaj moramo biti pozorni?

Povišane vrednosti redko ujamemo, če merimo sladkor le zjutraj na tešče, pogosteje je povišan ob družinsko pogojeni bolezni. Učinkoviteje je, če si ga vsaj občasno izmerimo uro do dve po jedi: normalno poraste le za 1,5 do 2 mmol/l. In tudi po jedi ne bo presegel vrednosti 7 ali 8 mmol/l. Če znaša po eni uri več kot 12 mmol/l (200 odstotkov normalne vrednosti) ali po uri in pol več kot 10 mmol/l, je to zelo sumljivo in mora pritegniti našo pozornost.

Koliko novih diabetikov odkrijete v Sloveniji vsako leto? Ali številka v zadnjem času narašča ali pada?

Podatkov o tem nimam, vsaj ne za Slovenijo. A vsak diabetološki tim najde vsaj 150 novih bolnikov vsako leto, število pa še vedno narašča, in sicer pri obeh glavnih vrstah sladkorne bolezni, tip 1 – zdravljenje z inzulinom, okvara trebušne slinavke – in tip 2 – zdravljenje nedelovanja inzulina z zdravili in nefarmakološkimi ukrepi.

Kakšne so aktualne smernice zdrav­ljen­ja sladkorne bolezni?

Svetovne smernice poudarjajo celostni pristop k preprečevanju zapletov zaradi sladkorne bolezni: zdravljenje krvnega tlaka, ravni maščob, sladkorja in uporabo zdravil, ki razbremenijo in izboljšajo srčno-žilni sistem, ki največ prispeva k preživetju bolnika. Zato predvsem uporabimo zdravila, ki so preventivna in za četrtino zmanjšajo možnost okvare ledvic, srca in ožilja. Med novejšimi so takšna zdravila inkretinskega sistema in glukoretiki, ki skozi ledvice povečajo izločanje glukoze, soli in uratov, torej so koristna tudi za ljudi s povišanim tlakom, putiko ali srčnim popuščanjem, niso rezervirana le za sladkorne bolnike. Slovenski bolniki niso prikrajšani pri izbiri in stopajo po najuspešnejših poteh vodenja te bolezni.

Veliko poslušamo o zdravilu ozempic, ki ga zdaj ljudje uporabljajo za hujšanje. Lahko podate svoje mnenje?

Ozempic je le eno od zdravil inkretinskega sistema, a ima najboljši marketing, zato je takšno zanimanje v javnosti. Ta zdravila niso škodljiva niti za zdrave ljudi, saj preprečujejo aterosklerotične procese in zmanjšajo brazgotinjenja na primer v ledvicah in srcu, srce ostane bolj elastično, manj je ishemične bolezni in infarktov. Odmerjanje je preprosto tedensko, ni po­trebna pozornost pri aplikaciji, vseeno je, če greš po aplikaciji na operacijo ali na Triglav. Za sladkorno bolezen se uporabljajo, ker povišujejo odgovor našega lastnega inzulina na dvig glukoze, znižujejo raven maš­čob – a pri ljudeh so priljubljena, ker vplivajo na center za sitost, da si hitreje in dlje časa sit. To pomeni veliko lažje hujšanje, izbiro ustrezne prehrane, stabilno dieto. V večjem odmerku ne vplivajo bolj na znižanje ravni sladkorja, pač pa predvsem na apetit. Ta učinek izkoriščajo ljudje, ki sicer ne bi hujšali z dieto, aktivnostjo, trudom, pač pa bi pojedli ali prejeli nekaj učinkovitega, kar bi jim zelo olajšalo njihov trud. Tega jim morda ne bi zamerili, če ne bi tako močno povečali porabe zdravil, da jih zmanjkuje za bolnike, zmanjkuje celo plastičnih peres, v katerih je zdravilo pakirano! Vseeno sam menim, da če se nekdo trudi, da naredi vse za svoje zdravje – se aktivno giblje, je pozoren na prehrano –, da mu tudi ta nova zdravila »pripadajo«. Če pa sodi k tistim drugim, ki stavijo na lažjo pot in podobno, postane uporaba dvomljiva – a to ve najbolje vsak sam.