Disleksija: Tudi uspešni jo lahko imajo

Prihodnji teden bo minil v znamenju ozaveščanja o disleksiji, najbolj razširjeni specifični bralno-napisovalni težavi, s katero se spopada od 10 do 20 odstotkov prebivalstva. In medtem ko o disleksiji še vedno krožijo nekatera zmotna prepričanja, smo v Sloveniji naredili velik korak pri ozaveščanju o vseh specifičnih učnih tegobah. Tudi starši čedalje uspešneje pravočasno prepoznavajo posamezne znake, zgodnja obravnava in ustrezno razumevanje pa sta ključ do premagovanja težav.

Petstopenjski model

»Disleksija je genetsko pogojena. Primanjkljaji, značilni zanjo, so pri različnih osebah različno izraziti,« pojasnjuje Blaž Povše, mag. prof. spec. in reh. ped., iz Centra Motus. »Predvsem je pomembno poudariti, da osebe z disleksijo nimajo nižjih intelektualnih potencialov, le njihovo procesiranje informacij je nekoliko drugačno. Disleksija ni bolezen. Zanjo so značilni specifični nevrofiziološko pogojeni primanjkljaji na ravni slušno-vizualnih procesov, ki povzročajo motnje branja in pogosto motnje pisnega izražanja. Še eno zmotno prepričanje je, da učenci z disleksijo ne morejo biti uspešni v šoli oziroma da uspešni učenci ne morejo imeti disleksije. A poleg izzivov, s katerimi se soočajo ljudje z disleksijo, pri njih velikokrat prepoznavamo tudi specifična močna področja, kot so kreativnost pri reševanju problemov, divergentno in ustvarjalno mišljenje.«

Zgodnja in ustrezna obravnava prineseta boljše rezultate, a disleksije ni mogoče povsem odpraviti; posameznika spremlja vse življenje, branje, tudi ko ga usvoji, še naprej lahko poteka počasi in neavtomatizirano, nadaljuje sogovornik: »Ob tem se lahko pojavljajo težave z natančnostjo, sledenjem navodil, pomnjenjem več informacij hkrati … Nekateri imajo lahko izrazite težave vse življenje, kar vpliva tudi na zmožnost zaposlitve. S hitro obravnavo ne vplivamo le na to, da otrok lažje sledi pouku, temveč spodbujamo tudi razvoj njegove pozitivne samopodobe in samovrednotenja.« Pri šolanju je otrokom z disleksijo v podporo t. i. petstopenjski model pomoči: »Na nižjih stopnjah modela šola otrokom zagotavlja različne oblike pomoči (npr. dopolnilni pouk), ob izrazitih težavah pa so napoteni k strokovnjakom s specialnimi znanji, ki natančno ocenimo obseg in vrsto težav. Ob izrazitih težavah se lahko otroka usmeri v Program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo. Nekateri ga potrebujejo le v prvih razredih, pogosteje sicer skozi celotno osnovno šolo, v zadnjih letih pa imamo v obravnavi tudi čedalje več srednješolcev. Starši se lahko po posvetu s strokovnjaki odločijo za vključitev otroka v specializirane terapevtske obravnave zunaj šole, s katerimi se še dodatno podpre otrokov razvoj. Pri delu z otrokom ali mladostnikom z disleksijo je predvsem pomembno, da pokažemo razumevanje in spodbujamo njegova močna področja.«

Več tesnobe in stresa

Za nami je naporno obdobje, ko so se šolarji, dijaki in študentje izobraževali na daljavo, kar je bilo za mnoge vse prej kot mačji kašelj. Pandemija nam je tako odvzela dragoceno rutino in ustaljene vloge, ocenjuje sogovornik: »Nekatere zgodnje raziskave so pokazale, da so otroci z disleksijo med šolanjem na daljavo na področju branja napredovali počasneje, prisotna je bila šibkejša socialna vključenost kot pri njihovih vrstnikih. Otroci z disleksijo so med karanteno kazali povečano stopnjo tesnobe in stresa, starši pa so opazili več težav s pozornostjo in vedenjem. Pokazali so tudi manjšo bralno aktivnost in motivacijo. Ne gre pa zanemariti, kako je minulo obdobje vplivalo na njihove starše, saj ti prav tako poročajo o izrazitem stresu.«

Po drugi strani je šolanje na daljavo nekaterim omogočilo tudi nekaj učnega udobja, sklene sogovornik iz Centra Motus: »To so otroci in mladostniki z disleksijo, ki so pri učenju večinoma samostojni oziroma imajo močno podporno okolje za šolanje na domu. Doma so doživljali manj stresa, saj so lahko naloge reševali s svojim tempom in si samostojno organizirali šolsko delo.«