Disleksija za vse življenje

Disleksija, ki je nevrološko pogojena težava in je pogosto dedna – pomeni, da jo ima nekdo izmed staršev, sorojencev ali sorodnikov –, je tako pri nas kot v svetu najbolj raziskana specifična učna težava, ki jo ima približno 10 odstotkov učencev, od lažje do težje oblike. Povprečno sta v razredu dva učenca z disleksijo.

A na žalost je pri nas še vedno slabo prepoznana in zato včasih otrokom ne znamo pomagati, pravi profesor defektolog dr. Marko Kalan iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. »Pomembna so stališča učiteljev in drugih strokovnih delavcev. Če kot strokovni delavec rečem, da so za mene vsi učenci enaki, potem je jasno, da ne razumem, kaj pomeni, če učenec ali učenka ne bere tekoče, ga pečejo oči pri branju, se mu meglijo črke, menja črke v zapisu, ne zmore oblikovati čitljivih in popolnih zapiskov, ne zna hitro našteti večkratnikov poštevanke in matematične besedilne naloge ne reši, ker ima težave z bralnim razumevanjem,« pravi sogovornik in dodaja, da se tudi veliko odraslih sooča z disleksijo, a o tem molčijo pred svojo družino in sodelavci. Obenem pa vedo, da ne bodo razumeli besedila, če ga ne bodo večkrat prebrali, in da se morajo umakniti v miren prostor in si vzeti dovolj časa, da svojemu šefu napišejo poročilo, ki bo brez napak.

Na deklarativni ravni je pri nas sicer dobro poskrbljeno za otroke in mladostnike z disleksijo, a vendarle je nujno, da več pozornosti namenimo praksi, kjer se premnogokrat zatika, pravi dr. Kalan in dodaja, da imamo pri nas Koncept učne težave v osnovni šoli, ki naj bi ga poznali vsi učitelji in mu sledili. »Čeprav imamo učitelje, ki odlično delajo s temi učenci, se na žalost še vedno dogaja, da učitelji dajejo predolge kontrolne naloge in preveč navodil.«

Kako pomagati?

Najbolj pomembno je imeti pozitivno stališče do oseb s posebnimi potrebami in učnimi težavami ter razumeti, če sem učitelj, da je v razredu večina otrok zelo različnih, pravi dr. Kalan. »V zadnjih dvajsetih letih v šole ne vstopajo le za eno leto mlajši otroci, ampak tudi zelo različni. Ko imamo pozitivna stališča, je treba poznati osnovna dejstva o disleksiji, ki pa jih lahko dobimo tudi od strokovnih delavcev na šoli, kot so specialni pedagogi, psihologi, pedagogi.«


Ti učenci potrebujejo veliko več časa, da usvojijo snov, zato je potrebno multisenzorno poučevanje, to pomeni nova dejstva usvojiti po čim več senzornih poteh, tako vidno, slušno, tipno kot gibalno, pravi sogovornik. »Pomagajo jim počasen in dovolj razločen govor učitelja, jasna in kratka navodila ter predvsem strpnost učitelja, ki si ga nato učenec z disleksijo upa vprašati. Besedila za branje in pisanje naj bodo krajša in ne zgoščena. Pomaga, če dodamo slikovni material,« svetuje strokovnjak in opozori, da nikar ne zahtevajmo, da ti otroci veliko pišejo, in predvsem naj ne pišejo poprave na poprave, kar se še vedno dogaja. »Za domače branje in bralno značko jim omogočimo drugačen seznam knjig, v katerih so večje črke in je manj besedila na strani. Veliko otrok z disleksijo v nižjih razredih raje bere knjige, napisane v stripu. Za učenje pesmi potrebujejo več časa ali pa naj se dobro naučijo le del pesmi. Če nimajo posluha, naj povedo le besedilo.«


Tudi pri športu učenca z disleksijo, če ima še vedno težave z levo in desno, ne damo na čelo kolone in ne zahtevamo, da se odrine z določeno nogo, pravi dr. Kalan. »Vedeti moramo, da so otroci in mladostniki z disleksijo večinoma povprečni ali nadpovprečni po sposobnostih, in včasih res težko razumemo, zakaj ne znajo takoj odgovoriti, koliko je 7 x 8.« Dodaja še, naj imajo taki učenci v nižjih razredih v bližini tudi kartonček z abecedo, saj se pogosto ne morejo spomniti, kako se napišejo velike pisane črke S, G, H, ali s poštevanko.