Disleksijo lahko obvladamo

Največkrat jo opazimo kot težave pri branju, pisanju in pravopisu, mnogi še vedno zmotno domnevajo, da je povezana s posameznikovimi intelektualnimi sposobnostmi in celo ekonomskim ter družbenim statusom. A to ne drži. Disleksija doleti od pet do deset odstotkov populacije, novodobne metode in spoznanja pa učni proces otrokom občutno olajšajo, če seveda starši in učitelji sodelujejo z roko v roki.

Manj stigme kot nekoč

Disleksiji, najpogostejši učni težavi, dandanes posvečamo veliko več pozornosti kakor včasih, otroci, ki jih doletijo težave, pa niso več stigmatizirani kakor nekoč; kot poudarjajo v ljubljanskem Centru Motus, disleksija ni bolezen, temveč stanje delovanja možganov, po večini pa se pokaže pri ljudeh, ki imajo povprečen ali celo nadpovprečen intelektualni potencial. Otrok pogosto že v prvih letih osnovne šole kaže določena odstopanja, kot sta oteženo branje in pisanje, velikokrat pa se začne primerjati s hitreje napredujočimi vrstniki, kar je seveda slabo za njegovo samopodobo. Učenec z disleksijo ima težave s prepisom učne snovi s table v zvezek, lahko zamenjuje levo in desno stran, dosega visoke dosežke na ustnem preverjanju znanja, medtem ko so na pisnem dosežki slabši, ima težave z urejanjem zvezkov in učne snovi, s časovno orientacijo, pogosto se zasanja, ima težave z ohranjanjem pozornosti in zbranosti, težje sledi navodilom, naporno je načrtovanje dela, obdelovanje informacij počasno, usmerjena pozornost slabša ... Pri prepoznavanju in obravnavi motnje je nujno izhajati iz posameznikovih močnih področij, treba pa se je zavedati, da se motnja od posameznika do posameznika razlikuje. Kot pojasnjujejo v Centru Motus, se disleksija – stroka ji je 4. oktobra namenila mednarodni dan, od 7. do 13. oktobra pa bo evropski teden ozaveščanja o disleksiji, v ospredju bo spodbujanje oseb z motnjo v šoli in na delovnem mestu – pogosto kaže v kombinaciji z drugimi težavami, kot je disgrafija, za katero je značilna otežena grafomotorika.

Lahko je dedna

Vzrokov za disleksijo je lahko več, ni pa motnja posledica poškodbe ali okvare, kot mnogi še vedno zmotno mislijo, raziskave celo kažejo, da je lahko genetska; če jo ima eden od staršev, je več možnosti, da jo bo razvil tudi otrok. Kot rečeno, ni bolezen, zato je ni mogoče zdraviti, se pa ji je mogoče prilagoditi in z ustreznimi podpornimi treningi obvladovati ter ustrezno zmanjševati težave, seveda zgodnejše odkrivanje omogoča doseganje boljših rezultatov. Za to je nujno sodelovanje vseh pomembnih deležnikov v otrokovem življenju, staršev, učiteljev, strokovnjakov, specialnih pedagogov, ki se morajo poenotiti pri strategijah in pri izbranih metodah vztrajati ter krepiti otrokova močna področja.