ZDRAVA HRANA
Divji riž je v resnici trava
V iskanju zdrave hrane naletimo na divji riž črne barve, ki je še bolj priporočljiv od rjavega; botanično sploh nista v sorodu.
Odpri galerijo
Semena divjega riža so dolga dva ali celo tri centimetre.
Riž je pri nas precej pogosto živilo, in čeprav ne izhaja iz teh krajev, se kot priloga enakovredno kosa s krompirjem, testeninami in različnimi kašami. Največ porabimo belega riža različnih vrst, malo bolj ozaveščeni segajo po rjavem, najbolj zdrav pa je divji riž, ki v resnici to sploh ni. Botanično je divji črni riž namreč vodna trava, ki izvira iz Severne Amerike, ima pa podobne lastnosti kot riž, podobna so tudi semena, ki jih uživamo, le da so precej daljša, tudi do več kot tri centimetre. Rastlina, ki korenini v vodi, zraste do tri metre v višino oziroma nad vodo, za pridelavo pa je značilno, da ni intenzivna. Pravzaprav je tudi ime divji zgrešeno, saj rastlino že dolgo gojijo.
Divji riž so uživala stara indijanska plemena, danes pa je zanimiv tudi zato, ker ne vsebuje glutena. Ima dolga, svetleča zrna, ki so polna koristnih mineralov, proteinov in vitaminov, zato je na seznamu za zdravje priporočljivih živil. Divji riž je namreč nerafiniran, zato ohranja vse dobre lastnosti. Priznati je treba, da se moramo na njegov okus, ki je rahlo oreškast, zlasti na čvrsto, celo gumasto teksturo, navaditi, lahko pa ga kombiniramo z rjavim rižem. Za primerjavo poglejmo čas kuhanja: beli riž je pripravljen v približno dvajsetih, rjavi pa v petinštiridesetih minutah. Najmanj toliko potrebujemo tudi za pripravo divjega riža, nekatere vrste se kuhajo celo eno uro, ta čas pa lahko, podobno kot pri stročnicah, skrajšamo s predhodnim namakanjem. Tudi razmerje z vodo je podobno, kuhamo ga v dveh ali dveh enotah in pol vode, odvisno od vrste, torej dve ali dve skodelici in pol vode na skodelico riža. Povejmo še, da s kuhanjem naraste na tri- do štirikratno količino.
Resnici na ljubo je treba pripomniti, da je črni riž precej drag, dražji je tudi od rjavega, kaj šele od belega. Medtem ko najcenejšega rafiniranega belega dobimo že za manj kot evro za kilogram, je treba za divjega odšteti od šest evrov za kilogram, našli smo ga tudi po 13 evrov. Razlika je res ogromna, res pa je, da bomo divjega pojedli manj, saj je energijsko bogatejši od osiromašenega belega.
Na okus in teksturo divjega riža se mora povprečen jedec navaditi.
Divji riž se dobro kombinira s pravim. FOTOGRAFIJE: Guliver/Getty Images
Divji riž so uživala stara indijanska plemena, danes pa je zanimiv tudi zato, ker ne vsebuje glutena. Ima dolga, svetleča zrna, ki so polna koristnih mineralov, proteinov in vitaminov, zato je na seznamu za zdravje priporočljivih živil. Divji riž je namreč nerafiniran, zato ohranja vse dobre lastnosti. Priznati je treba, da se moramo na njegov okus, ki je rahlo oreškast, zlasti na čvrsto, celo gumasto teksturo, navaditi, lahko pa ga kombiniramo z rjavim rižem. Za primerjavo poglejmo čas kuhanja: beli riž je pripravljen v približno dvajsetih, rjavi pa v petinštiridesetih minutah. Najmanj toliko potrebujemo tudi za pripravo divjega riža, nekatere vrste se kuhajo celo eno uro, ta čas pa lahko, podobno kot pri stročnicah, skrajšamo s predhodnim namakanjem. Tudi razmerje z vodo je podobno, kuhamo ga v dveh ali dveh enotah in pol vode, odvisno od vrste, torej dve ali dve skodelici in pol vode na skodelico riža. Povejmo še, da s kuhanjem naraste na tri- do štirikratno količino.
Divji riž je trava, ki izvira iz Severne Amerike,
Resnici na ljubo je treba pripomniti, da je črni riž precej drag, dražji je tudi od rjavega, kaj šele od belega. Medtem ko najcenejšega rafiniranega belega dobimo že za manj kot evro za kilogram, je treba za divjega odšteti od šest evrov za kilogram, našli smo ga tudi po 13 evrov. Razlika je res ogromna, res pa je, da bomo divjega pojedli manj, saj je energijsko bogatejši od osiromašenega belega.
