Dnevi tempure

Priprava drobnih prigrizkov, ki so lahko listi žajblja, koščki zelenjave ali repki rakcev v tempuri, je slišati zelo japonsko, vendar jed dolgujemo portugalskim misijonarjem v deželi vzhajajočega sonca, ki so se med postom prehranjevali tako nevsakdanje, da so domačini to opazili in jih vprašali, zakaj so sveti možje kar naenkrat začeli odklanjati polpete negimaki, piščance na žaru yakitori, čevapčičem podoben tsukuni, govedino na žaru yakiniku, cvrto meso karaage in podobne dobrote na osnovi perutnine, svinjskega in govejega mesa. »Ker smo v času posta, in tempore quadragesimae,« so jim odgovarjali glasniki zahodne vere, njihovi gostitelji mandljevih oči pa so to obrazložitev sprejeli tako, da so tempuro naredili za enega od stebrov lahke kuhinje z Daljnega vzhoda.

V današnjem času bi bilo tujemu obiskovalcu katere koli katoliške države težko ali povsem nemogoče ugotoviti, da so se prehranjevalne navade dan po pustu in za naslednjih štirideset dni kaj bistveno spremenile. Mesnice so enako založene, jedilniki delavskih menz in gurmanskih restavracij ostajajo nespremenjeni, trgovci so umaknili s polic zgolj cenene maske človeka – pajka, čarovniške klobuke Harryja Potterja in perjanice Pocahontas, namesto njih pa nam že ponujajo velikonočna čokoladna jajca in golobice, medtem ko so krofi in potice na prodaj kar vse leto. Na spletni strani združenja svetega Gregorija, ki zagovarja tradicionalne verske obrede v latinskem jeziku, sem naletel na zanimivo zgodovino, pravzaprav zgodbo o zgodovini krščanskega posta. Jasno da gre za navado iz časov stare zaveze, ki pa ni spremljala obnašanje Jezusa in apostolov. Kristusa so celo pobarali, kako to, da ne pridiga zapovedi posta, kar najdemo v Matejevem prispevku k Svetemu pismu (Mt 9, 14,15):
Tedaj so stopili k njemu Janezovi učenci in rekli: »Zakaj se mi in farizeji toliko postimo, tvoji učenci pa se ne postijo?«
Jezus jim je dejal: »Ali morejo svatje žalovati, dokler je ženin med njimi? Prišli pa bodo dnevi, ko jim bo ženin vzet, in takrat se bodo postili.«


Ko so prvi kristjani sprejeli post, so njegovo trajanje določili na tri dni, od Gospodove smrti do njegovega vstajenja, potem pa so stalno nekaj dodajali in spreminjali. Bolj zagreti za postne dni so bili pravoslavci, vendar so se tudi med katoliki našli zagovorniki posta, ki so zahtevali vrnitev te stare prakse poglabljanja vase in iskanja stika z bogom. Sledila je prava inflacija postnih dni, saj je vsak mislec in mistik, ki je imel pet minut časa, iskal razloge za še en poseben dan, ko naj ne bi jedli mesa in pili vina. Pravzaprav so se verski voditelji leta in leta ukvarjali z določanjem postnih pravil, ki so sprva določale en sam obrok na dan, in to po sončnem zahodu. Danes se na ta račun smejemo navadam muslimanov, ki podnevi kuhajo, da bi ponoči jedli, toda dejansko so si kristjani sami dali odvezo do takšnega posta in določili tretjo uro popoldne za glavni obrok. Kmalu zatem so si dovolili kupico vina pred spanjem, tej so dodali kos kruha, nato še razne druge priboljške, resda predvsem sadje in zelenjavo. Seznam dovoljenih in prepovedanih postnih jedi izhaja iz tolmačenja, da je bil človek do vesoljnega potopa vegetarijanec, potem mu je bog zaradi pomanjkanja hrane rastlinskega izvora dovolil jesti meso, in končno je on sam naučil patriarha Noeta vino pripravljati. Post je torej nekakšno vračanje v stare čase, toda zamisel, četudi je bila še tako dobra, se je že davno izrodila in postala še en dokaz podkupljivosti Cerkve, ki je dodeljevala postne odpustke kraljem, kraljicam in drugim mogočnežem, kar so podložniki videli in sledili zgledu.

Sicer sem nevernik, toda zamisel o postnih dneh mi je pri srcu. Le tolmačim jo po svoje. Z jedilnika še bolj odločno črtam vse, za kar mislim, da mi ne more narediti nič dobrega. Sladkor sem izločil že pred novim letom, zdaj se kolikor se le da izogibam beli moki. In verjemite mi, da se da brez kruha, peciva in testenin prav lepo živeti. Skoraj prepričan sem, da tudi bolj zdravo.