Drobni biser odprt po treh desetletjih

Ko so se naši predniki naseljevali na območja zdajšnjih vasi v Istri, je bila voda taka redkost, da je kmet raje videl, da mu je zmanjkovalo vina. Ena takih drobcenih vasi je Popetre, kjer so bili v primerjavi z drugimi zaselki v malo boljšem položaju. Preko slemena ob vasi je šla Kranjska cesta, nekoč ena glavnih povezav v tem predelu Avstro-Ogrske, blizu je dolina Dragonje. Pred 200 leti je v okolici klopotal kar 101 mlin! Pred pol stoletja pa se je prenehalo vrteti zadnje mlinsko kolo. Vasi so se praznile, tišina je oklepala večere. Zdaj se življenje spet obrača – na bolje!

V Popetre se gre po klancih iz Kopra. Ali pa po izvozu z avtoceste pri Ospu nekaj pred mejo s Hrvaško zavijete v breg. Morja s terase seveda ne vidite. Sredi vasi je kantina. Ni gostilna. Ni osmica. Je pač kantina. Istrska. Kot nekoč se otroški smeh meša v pogovore odraslih, ki ob večernem mraku iz kvartina nalijejo glaž ali dva refoška ali malvazije. »Naši predniki so živeli izključno od kmetijstva, dedki in babice in naši starši pa so šli raje v službe po mestih in opustili kmetijstvo. Želimo si graditi prihodnost na temeljih naših prednikov, ki so spoštovali zemljo, ki je na voljo okoli nas,« povesta Kristina Škorja, doma iz Kocjančičev, in Robi Marsič iz Popeter.

»Dva manjša hriba je med mojim domačim krajem in Popetrami,« pove ponosna mamica dveh hčera in najmlajšega sinčka, ki vodi kantino Romano. »Ne, moje so tri punce in fant, saj je moj partner imel hčer od prej in mi je, kot da bi bila moja,« nas popravi. Prej sta v Popetrah imela Kristinina tašča Zora in tast Roman Marsič osmico, a so po nekaj letih zaprli. Tri desetletja in še dve leti je bilo pri Pri Brnardičih zaprto. Nato sta se Robi in Kristina pred tremi leti na kmetiji začela ukvarjati s turizmom kot dopolnilno dejavnostjo.


»Vse skupaj imamo okoli 40 hektarjev zemlje, gozdov, pašnikov in vinogradov. Obdelujem okoli 5000 trt sort refošk, malvazija in muškat. Odkar smo odprli kantino, prodamo skorajda celoten pridelek doma in tako našemu vinu dodamo vrednost.« Ob dobri kapljici se okoli vogala hitro pritepe še lakota. »Dobite na krožnik to, kar jemo mi. Na hitro: domači narezki in domač kruh. Imamo tartufe in fuže, njoke z divjačino, ombolo z zeljem, imamo pa celo koronameni: delamo ombolo v testu in koronske male ter velike škatle.« Pa smo debelo pogledali! »Gre za domače testo, domačo omako iz paradižnikov in domač sir in salame. Nismo temu rekli pica, ampak smo rekli, da je pri nas na voljo koronska mala in velika škatla, ki smo jo dostavili na dom,« pove Robi. Kdo je glavni v kuhinji?

»Nimamo šefa kuhinje, vsi delamo vse. Le za te prej omenjene škatle je vodja Kristina. Vse pri nas je domače. Ni sicer popolnoma vse vzgojeno pri nas, a je v sosednjih vaseh, nato pa dosušeno in zaključeno pri nas v kantini.« Vprašamo, kaj sploh pomeni kantina. »V Istri, kamor mi spadamo, pomeni kantina pravzaprav klet, kjer se je shranjevalo vino in vse domače dobrote, tam se je tudi sušilo meso, klobase in panceta. Kantina je bila in je še danes najhladnejši del hiše, večinoma so vkopane v zemljo. V naši družini imamo dve kantini, eno v novi in drugo v stari hiši. Tu, kjer je kantina Romano, jo je uredil moj nono Julijan, samo zgradbo pa so postavili naši predniki daljnega leta 1834.«


Kamni, ki so v steni, šepetajo o tradiciji pridelovanja refoška in malvazije Pri Brnardičih, a jih preglasi večerni smeh, za cele šopke jih je, ko domačini sedejo za mizo. V nekaj letih bo slovenska Istra postala bolj zanimiva kot danes razvpite turistične destinacije pod Alpami. Na terasi kantine Romano v drobni vasici, ki jo komajda najdeš na regionalnem zemljevidu, smo za prej zapisano sklenili stavo za kvartin in ob tem uživali ob življenju, ki se vrača v slovensko Istro.