Epilepsija ne izbira

Predvsem s širjenjem znanja o epilepsiji odpravljamo strahove, ki so najpogostejši vzrok za predsodke in povečujejo breme bolezni. Epilepsija je sicer ena najstarejših opisanih bolezni v zgodovini človeštva, prvič jo je opisal Hipokrat pred več kot 2000 leti, a se je kljub temu držijo številni predsodki in stigma.

»Oseba z epilepsijo ima nenormalno spremenjeno možgansko električno aktivnost, ki se navzven občasno kaže z epileptičnimi napadi,« je ob evropskem dnevu epilepsije, ki ji namenjamo drugi ponedeljek v februarju, pojasnil as. mag. Luka Kopač, dr. med., spec. pediater in spec. otroški nevrolog, ter član Društva Liga proti epilepsiji Slovenije. »Poleg tega lahko nenormalna možganska električna aktivnost vpliva na druge možganske funkcije, na primer koncentracijo ali učne sposobnosti. Na srečo so te težave pri večini oseb z epilepsijo blage.«

Epilepsija velja za eno najpogostejših nevroloških bolezni, ki se pojavlja pri približno odstotku populacije. V Sloveniji jo ima po ocenah stroke okoli 20.000 ljudi, zboli pa lahko vsak izmed nas, ne glede na starost, spol, etnične ali druge razlike. »Napadi se lahko začnejo pojavljati že v prvih dneh življenja. Epilepsija je pogosta v otroškem obdobju, vsaj polovica ljudi, ki zboli, ima napade že v otroštvu, ponovni vrh pojavljanja pa je pri odraslih po 40. letu starosti,« nadaljuje sogovornik in pojasnjuje, da obstajajo različne oblike epileptičnih napadov: »Večina jih traja od nekaj sekund do nekaj minut. Bolnik lahko izgubi zavest in se ne zaveda dogajanja okrog sebe, po napadu je običajno še zmeden. Ko si opomore, je smiselno preveriti, ali se zaveda, kateri dan je, kje je in kam je namenjen. Pri večini napadov nujna medicinska pomoč ni potrebna, saj sami prenehajo po minuti ali dveh. V nekaterih primerih pa jo moramo poklicati, na primer pri osebi, ki sicer nima znane epilepsije in pri kateri je napad lahko znak resne bolezni. Drugi primeri, ko moramo poklicati reševalce, so: napad, ki traja dlje kot pet minut, počasno okrevanje po napadu, ponovni napad ali težave z dihanjem po napadu, če oseba ostane zmedena in se ne zaveda popolnoma dogajanja okoli sebe, če je oseba noseča, ima znake poškodbe ali hude bolezni. Pri vsakem bolniku, ki je prvič doživel epileptični napad, je potreben pregled pri nevrologu oziroma otroškem nevrologu.«

Bolezen s številnimi posledicami

Osnova zdravljenja so protiepileptična zdravila, ki pomagajo znova vzpostaviti električno ravnovesje v možganih. Zdravila zmanjšajo občutljivost živčnih celic ter tako pomagajo zmanjšati število napadov in jih ustaviti, pojasnjuje as. mag. Kopač: »Primerno zdravilo izberemo glede na vrsto epilepsije in obliko napadov, starost osebe, morebitno soobolevnost in neželene stranske učinke, vzrok bolezni in druge dejavnike. Kljub veliki izbiri in dobri dostopnosti zdravil tudi v Sloveniji pri četrtini oseb z epilepsijo cilja, torej popolnega prenehanja napadov, z zdravljenjem ne dosežemo. Pri teh gre za trdovraten potek epilepsije. Med zdravljenjem bolnika spremlja specialist, ki zna svetovati glede izbire zdravil, šolanja in izbire poklica, opravljanja vozniškega izpita, spremljajočih težav in drugih vprašanj. Svetovanje pri usmerjanju bolnikov, svojcev in laikov do ustrezne obravnave in pomoči ponuja tudi Društvo Liga proti epilepsiji Slovenije. Tudi med epidemijo nepretrgano delajo tako nevrologi kot otroški pediatri, bolnišnično delo ostaja nespremenjeno. Se je pa v bolnišnicah zaradi prerazporejanja medicinskega osebja zmanjšalo število ambulantnih pregledov, ki jih poskušamo nadomestiti s telefonskimi ambulantami ali posveti po elektronski pošti.«

Ne pozabimo, epilepsija niso le napadi, bolezen prinese s seboj številne posledice, poudarja sogovornik: »Oboleli živi v strahu zaradi možnosti ponovitve napada. Posameznik z aktivno epilepsijo zaradi varnosti ne sme voziti avtomobila. Večina oseb je težje zaposljivih zaradi predsodkov, ki se jih zaradi epilepsije ne morejo otresti, stigma prinaša težave tako v zasebnem kot v družabnem življenju. Te težave so velikokrat večje preizkušnje kot sami epileptični napadi.« In kaj lahko storimo? Sogovornik sklene: »Predvsem s širjenjem znanja in vedenja o epilepsiji odpravljamo strahove, ki so najpogostejši vzrok za predsodke in ki zelo povečujejo breme bolezni. Vse uspešneje se spopadamo tako z napadi kot tudi s čustvenimi, umskimi in socialnimi posledicami, ki jih pogosto po nepotrebnem nosijo osebe z epilepsijo.«