Festival klobase, ki je bila tudi v vesolju

Na zašpiljeno dobroto, sestavljeno iz dveh enakih polovic, so se spomnili v medvoškem zavodu Sotočje, kjer med drugim skrbijo za promocijo kraja in organizacijo dogodkov. Na Zbiljskem jezeru so minulo, sicer deževno soboto oživili Festival kranjske klobase in ga izpeljali kar v lepem in prostornem šotoru.

Pred leti je neslavno zaključil svoje poslanstvo, predvsem zaradi tega, ker so se uprli proizvajalci kranjskih klobas, ki so združeni v gospodarsko interesno združenje Kranjska klobasa. Menili so, da je ocenjevanje nepotrebno in neprimerno, saj naj bi jih vseh 14 mesarskih podjetij izdelovalo po enotnem receptu.

Jure Galičič je kot strokovni sodelavec za področje turizma v zavodu Sotočje prvič prepletal niti festivala.

Ocenjevanja pa ni

»Žal nam je, da je Festival kranjske klobase v Sori ugasnil, s tem pa tudi ocenjevanje. Začeli smo razmišljati, kaj bi v zvezi s klobaso lahko naredili. Povezali smo se v GIZ Kranjska klobasa, kjer smo jim predstavili našo zamisel, da bi oživili festival, vendar drugače. Tako smo se dogovorili za nov koncept in v ospredje postavili degustacije, izognili pa smo se ocenjevanju.«

V zavodu Sotočje so se torej ob oživljanju festivala odločili za najprimernejšo predstavitev te značilne slovenske jedi, ki še posebno tekne z gorčico in žemljo ali kajzerico, kislim zeljem ali repo, v ričetu ali joti in podobno. Tako so obiskovalci lahko poskusili klobase kar 12 različnih proizvajalcev od 14, kolikor jih je vključenih v gospodarsko interesno združenje.
»Z vsemi smo se enotno dogovorili za prodajo degustacijskih kuponov po en evro, za katerega so dobili po pet ali šest koščkov klobase in kruh oziroma pecivo,« pravi Galičič. »Tako so lahko obiskovalci sami preizkusili, katere so se jim zdele boljše in okusnejše in po katerih bodo morda še raje posegali v trgovinah.«

Pestra zgodovina

Kranjska klobasa ima pestro zgodovino, pravijo pa, da se je razvila še v času avstro-ogrske monarhije na začetku 19. stoletja. Recept se je prvič dokumentirano pojavil leta 1855, od druge polovice 19. stoletja so na voljo številni pisni in slikovni viri. Izvira z območja Gorenjske, od koder se je prek osrednje Slovenije razširila po vsem tedanjem slovenskem ozemlju. Kronisti stare Ljubljane jo omenjajo kot sestavni del menija ob slovesnih in pomembnih dogodkih. V Trzinu je delovalo veliko mesarjev, ki so zalagali trg s kranjskimi klobasami vse do Dunaja.


O njenem slovesu veliko pove anekdota s cesarjem Francem Jožefom: Nekoč se je s kočijo peljal z Dunaja proti Trstu. Ustavil se je v Naklem pri Kranju v znani furmanski gostilni Marinšek ob deželni cesti. Želel se je okrepčati in povprašal gostilničarja, kaj mu lahko ponudi. »Imamo le navadne hišne klobase in nič drugega,« je odgovoril cesarju. Franc Jožef je naročil klobaso, in ko jo je poskusil, je navdušeno dejal: »To pa ni navadna, ampak kranjska klobasa!«

Ena najstarejših pisnih omemb je bila v kuharski knjigi Katharine Prato leta 1896. Govori o načinu kuhanja. Najstarejše navodilo za izdelavo in pripravo kranjske klobase pa je bilo objavljeno leta 1912 v šesti izdaji Slovenske kuharice Felicite Kalinšek. Slovenci so jo med izseljevanjem ponesli v svet in jo naredili za svetovno prepoznavno. V germanskem svetu jo poznajo pod imenom krainer würst, v angloameriškem pa kot kransky sausage. Bila je tudi v vesolju, saj jo je astronavtka s slovenskimi koreninami Sunita L. Williams vzela s seboj na pot v neskončna prostranstva vesolja. Kje je zdaj ta kranjska klobasa, ni znano.

Dež ni bil ovira

Veliko kranjskih klobas je skupaj s koščki kruha ali žemljami končalo v lačnih želodcih obiskovalcev festivala, ki jih dež ni zmotil. Predstavnice in predstavniki dvanajstih ponudnikov so imeli polne roke dela, da so klobase najprej skuhali, narezali kruh ali žemlje, nato pa gostom narezane koščke postregli v posebnih posodicah. In kakšen je recept za pravilno skuhano kranjsko klobaso? Katarina Barlič, ki je zastopala podjetje Ave skupine Panvita, enega od certicificiranih izdelovalcev zašpiljeno dobrih klobas, nam je zaupala preprost recept, ki velja za večino proizvajalcev. »Seveda moramo vodo v posodi obvezno najprej zavreti, nato vanjo položimo klobaso, nekoliko zmanjšamo temperaturo in jo nato kuhamo osem minut. Potem jo vzamemo iz vode in jo za nekaj minut položimo na krožnik. Šele za tem jo lahko narežemo,« je povedala Katarina.

Kranjske klobase izdelujejo tudi v Žireh, v Mesarstvu Oblak. Melita Oblak, ki je na festivalu zastopala domače podjetje, pravi, da je recept sicer enoten, okusi pa so lahko različni. »Prav zato smo se z veseljem udeležili tega festivala, da so obiskovalci lahko poskusili klobase različnih proizvajalcev, torej tudi naše. Svojih živali nimamo, imamo pa stalnega dobavitelja mesa iz Prekmurja, ki skrbi za kakovost tega. Sicer pa izdelujemo več vrst barjenih klobas. Od tradicionalne slovenske kranjske klobase, ker smo eden od certificiranih proizvajalcev, do odličnih hrenovk v naravnem ovoju,« je povedala sogovornica.


Na Gorenjskem, od koder naj bi bila doma kranjska klobasa, je kar veliko izdelovalcev ta zašpiljenih. Na stojnici Mesarstva Čadež nam jo je postregla Justa Čibašek, ki pravi, da je to le eden številnih izdelkov mesarstva z Visokega blizu Kranja. Izvemo še, da uporabljajo, tudi za pripravo klobas, le slovensko meso najvišje kakovosti, pri drugih izdelkih pa gorenjsko govedino, vzrejeno na pašnikih okoliških kmetij. Pravo aromo dajejo klobasam prave naravne začimbe, kot so poper, morska sol in česen. Poudarjajo, da so brez glutena in laktoze, tako da lahko po njih posegajo tisti, ki so občutljivi za ti dve sestavini. Pri Čadežu se še pohvalijo, da so za kranjske klobase na radgonski Agri prejeli kar nekaj lepih priznanj, tudi zlato medaljo.

Še bolj ponosni

Slovenci bi lahko bili veliko bolj ponosni na kranjsko klobaso, kot smo. Na srečo smo pravočasno poskrbeli za njeno zaščito. Tradicionalno izdelovanje kranjskih klobas, ki je vpisano v register nesnovne kulturne dediščine, je bilo 27. februarja 2013 razglašeno za živo mojstrovino državnega pomena. Dve leti pozneje je klobasa postala kmetijski proizvod z zaščito na ravni Evropske unije. Evropska komisija je odobrila vpis v register zaščitenih geografskih označb (ZGO) in jo tako dodala na seznam več kot 1200 zaščitenih kmetijskih proizvodov v EU.

Pripravimo jo na različne načine, jemo jo lahko toplo ali hladno, potem ko jo skuhamo v vreli vodi. Lahko jo celo spečemo na žaru ali postane sestavina za druge jedi. To je na festivalu pokazala in potrdila Sara Rutar, lanska zmagovalka MasterChefa. Z veseljem se je odzvala povabilu organizatorjev in na odru pokazala, kaj zna.

»Zame je bilo poseben izziv to, da sem pred obiskovalci pripravila določene jedi iz kranjske klobase. Zagotovo so se naučili, kako jo lahko še drugače uporabimo. Najprej sem pripravila torteline z nadevom iz kranjske klobase, hruške in dimljene kozje rikote, dodala sem še bučno kremo s tartufom. Druga jed je bila polnjena puranja rulada z nadevom iz kranjske klobase, zraven pa še pire iz zelene in čatni iz jabolk. To klobaso sicer zelo dobro poznam, vendar ni tako pogosto prisotna v moji kuhinji. Je pa zelo dobra in je lahko samo v ponos Sloveniji,« je povedala Sara in že hitela valjati testo za torteline. S klobasami tokrat ni imela težav, saj jih je 12 izdelovalcev imelo še dovolj na zalogi.

Se bo oživljeni Festival kranjske klobase obdržal? »Mi si bomo za to zagotovo prizadevali. Začeti je najtežje, a letošnje izkušnje že kažejo, da ga bomo v prihodnje uvrstili med tradicionalne prireditve v naši občini. Z obiskom smo lahko samo zadovoljni, saj so prišli številni obiskovalci kljub neprijaznemu hladnemu vremenu in dežju. Upam, da se bodo v GIZ Kranjska klobasa z nami strinjali, da je tak festival potreben in končno koristen tako za proizvajalce kot tudi potrošnike,« je sklenil Jure Galičič.