Filozofinja, ki dela najboljši sladoled

Čisto ob jadranski magistrali, slabo uro vožnje južneje od Reke, je obmorsko mestece Novi Vinodolski. V njem vse od leta 1975 deluje družinska Restavracija Vinodol, kjer to poletje strežejo sladoled, ki je zmagal na letošnjem hrvaškem ocenjevanju Gelato Festival Challenge. Najboljši sladoled na Hrvaškem je narejen iz kozjega mleka z dodatkom češnjeve omake in čokolade, tu pa je tudi malenkost mletega južnoameriškega semena tonke, ki v sladico prinese zemeljske note.

24 okusov v 13 letih

Sladka tonka v kornetu. FOTO: Špela Ankele

Takšno kombinacijo si je zamislila Marija Škorić, ki v Restavraciji Vinodol že dobro desetletje skrbi za sladoledno vitrino. »Restavracijo so odprli moji starši, potem pa so jo v devetdesetih letih minulega stoletja prepustili nama z bratom Nikolo. Leta 2006 sem začela delati sladoled, v teh 13 letih pa je nastalo 24 različnih okusov. Za manjše druščine sem naredila tudi kak bolj nevsakdanji okus, denimo grški jogurt s sezamom ali sladoled s kumaricami, ki je zares osvežilen,« svojo sladoledno kariero opiše Marija Škorić, ki se je z gostinstvom začela spoznavati že v mladih letih, a jo je sčasoma odneslo v povsem druge vode.
O njih nekoliko pozneje, saj nama beseda zastane pri sladoledu. Takole sogovornica naniza nekaj lastnih kreacij, ki so ji ostale v spominu: »Oreh s kardamomom, marelica z blagim okusom sivke, mango z ingverjevo omako, limeta z borovničevo omako in seveda zmagovalni sladoled sladka tonka.« Tega si je zamislila kakšna dva tedna pred tekmovanjem, ki je v Zagreb zvabilo 15 hrvaških slaščičarjev.


»Ko sem razmišljala o novem okusu, sem takoj pomislila na kozje mleko. To pa mora biti zelo kakovostno. Za restavracijo sicer pripravljam sladoled sladka tonka iz kravjega mleka, kozjega sem uporabila le za tekmovanje,« pripoveduje Marija Škorić, ki smo jo v Novem Vinodolskem prestregli na vročo poletno soboto.


Preostale dni sogovornica, ki je po izobrazbi magistrica filozofije in religije znanosti, živi v Zagrebu, kjer se ukvarja z marsičim – med drugim prevaja dela spod peresa Arthurja Schopehnaherja, enega najpomembnejših filozofov 19. stoletja. Ko ne prevaja ali ne razmišlja o sladolednih okusih, predvsem na jesen prime tudi za čopič, njena slikarska dela pa so (poleg članka o sladki tonki, ki je minuli mesec izšel v enem od hrvaških medijev) razstavljena v galeriji v središču Zagreba. Poleg tega se je odločila, da nadgradi svoje slaščičarsko znanje in tako ji do konca slaščičarske šole v hrvaški prestolnici manjka le še nekaj izpitov.

Vinodol poznajo tudi Slovenci

Pred dvema letoma je, zaradi zdravstvenih težav sogovornice, sladoledna vitrina v družinski Restavraciji Vinodol, ki jo predvsem na poti do Raba in Paga obiščejo tudi številni Slovenci, samevala. »Takrat so nekateri gostje kar s solzami v očeh prišli v restavracijo, saj so tako pogrešali ta moj sladoled,« se krajšega premora spominja Škorićeva. To poletje vitrina s sladoledi ne sameva, v njej je vsakokrat pet ali šest okusov, med njimi sladka tonka, narejena iz kravjega mleka. Da vse te sladolede pripravlja s strastjo, je jasno že na prvi pogled, saj se ji v očeh kar zaiskri, ko začne pripovedovati o sladici, ki kraljuje poleti.
Ko smo jo prosili, naj za Okuse narekuje enega od najljubših receptov, v katere se vmeša sladoled, je omahovala med mešanico s kavo (»Sladoled in kava se imata rada«) in sorbetom. Pretehtal je slednji, ker je bil ta pred leti, ko so imeli v Vinodolu mnogo gostov iz Italije, pravi hit.