MOČAN PLAMEN
Flambiranje za šov in okus
Vročo jed prelijemo z vročo žgano pijačo in jo prižgemo, da zagori z močnim plamenom; jed je flambirana, ko plamen ugasne, to je običajno po minuti ali dveh.
Odpri galerijo
Flambiranje je dobesedno igra z ognjem, ki poleg posebnega okusa in vonja jedem prinaša tudi vznemirjenje ob pripravi. Postopek je dokaj enostaven, potrebna je le določena mera previdnosti, da ogenj ne uide iz posode. Še posebno je imenitno, če flambiramo, tik preden postrežemo, v zatemnjenem prostoru.
Pravzaprav so postopek flambiranja izumili prav zaradi šova, ne toliko zaradi okusa jedi. Konec 19. stoletja so namreč iznajdljivi kuharji v francoskih hotelih s tem spektakularnim postopkom privabljali goste, najbrž najbolj znana flambirana jed, ki je nastala v tistem času, so palačinke suzette. Recept za palačinke s karamelizirano omako si je izmislil chef Auguste Escoffier, jed pa je posvetil igralki in baronici Suzanne Reichenberg, ki je nastopala z umetniškim imenom Suzette.
Flambiramo lahko različne jedi, na tak način najpogosteje obogatimo sladice. Postopek izpeljemo na dva načina. Osnovno jed pripravimo v ponvi, kozici ali drugi ognjevarni posodi, potem jo še vročo prelijemo z vročo žgano pijačo ter prižgemo s posebnim gorilnikom ali kar navadnim vžigalnikom oziroma vžigalicami. Lahko pa segrejemo alkoholno pijačo v zajemalki, in ko zagori, z njo prelijemo jed.
Ogenj lahko pustimo, da sam dogori, lahko ga pogasimo tako, da jed pokrijemo s pokrovko, včasih pa recept zahteva, da jo prelijemo, na primer s smetano ali katero omako. Za flambiranje so primerne številne pijače, pomembno je, da imajo visok odstotek alkohola, da lahko močno gorijo, in da so aromatične, najpogosteje so to konjak, viski, rum in številni likerji. Kuharski mojstri za flambiranje sladic priporočajo močne likerje, čeprav radi uporabljamo tudi konjak, ta in viski sta bolj primerna za meso, pa tudi za morske sadeže. Uporabimo lahko še rum ali džin.
Ker imamo pri flambiranju opravka z odprtim ognjem, previdnost ne bo odveč, saj se hitro zgodi, da ogenj pobegne. Zlasti pazimo na večjih zabavah, ki jih v prihajajočem decembru ne bo manjkalo, da se z gorečo jedjo ne približamo preveč gostom, pohištvu, zavesam, prtom.
Nevarno je lahko tudi, če ima kuhar ali kuharica oblečena široka oblačila z dolgimi, širokimi rokavi. Alkoholne pijače nikoli ne dolivamo neposredno iz steklenice, temveč vedno iz zajemalke, kupimo lahko celo posebno za flambiranje.
Pravzaprav so postopek flambiranja izumili prav zaradi šova, ne toliko zaradi okusa jedi. Konec 19. stoletja so namreč iznajdljivi kuharji v francoskih hotelih s tem spektakularnim postopkom privabljali goste, najbrž najbolj znana flambirana jed, ki je nastala v tistem času, so palačinke suzette. Recept za palačinke s karamelizirano omako si je izmislil chef Auguste Escoffier, jed pa je posvetil igralki in baronici Suzanne Reichenberg, ki je nastopala z umetniškim imenom Suzette.
Flambiramo lahko različne jedi, na tak način najpogosteje obogatimo sladice. Postopek izpeljemo na dva načina. Osnovno jed pripravimo v ponvi, kozici ali drugi ognjevarni posodi, potem jo še vročo prelijemo z vročo žgano pijačo ter prižgemo s posebnim gorilnikom ali kar navadnim vžigalnikom oziroma vžigalicami. Lahko pa segrejemo alkoholno pijačo v zajemalki, in ko zagori, z njo prelijemo jed.
Ogenj lahko pustimo, da sam dogori, lahko ga pogasimo tako, da jed pokrijemo s pokrovko, včasih pa recept zahteva, da jo prelijemo, na primer s smetano ali katero omako. Za flambiranje so primerne številne pijače, pomembno je, da imajo visok odstotek alkohola, da lahko močno gorijo, in da so aromatične, najpogosteje so to konjak, viski, rum in številni likerji. Kuharski mojstri za flambiranje sladic priporočajo močne likerje, čeprav radi uporabljamo tudi konjak, ta in viski sta bolj primerna za meso, pa tudi za morske sadeže. Uporabimo lahko še rum ali džin.
Ker imamo pri flambiranju opravka z odprtim ognjem, previdnost ne bo odveč, saj se hitro zgodi, da ogenj pobegne. Zlasti pazimo na večjih zabavah, ki jih v prihajajočem decembru ne bo manjkalo, da se z gorečo jedjo ne približamo preveč gostom, pohištvu, zavesam, prtom.
Konjak je primeren za flambiranje sladic in mesa, za morske sadeže raje uporabimo viski.
Nevarno je lahko tudi, če ima kuhar ali kuharica oblečena široka oblačila z dolgimi, širokimi rokavi. Alkoholne pijače nikoli ne dolivamo neposredno iz steklenice, temveč vedno iz zajemalke, kupimo lahko celo posebno za flambiranje.