FOTO: Kosilo v hribih

V otroških in mladinskih letih smo jih prehodili veliko – od tistih nad domačim Kranjem in sosednjim Tržičem do onih nad nekaterimi drugimi gorenjskimi kraji. A to je bilo takrat, ko v hribe še niso vodile pravcate planinske avtoceste, ki so danes zaradi obljudenosti marsikje široke več metrov. Dobro se spominjam Češke koče nad Jezerskim, do koder vodi pot, kar malo adrenalinska za otroške oči. Tu so bili še Dobrča, Korošica in Zelenica ter Roblek, Ratitovec, Lubnik in Kofce s Šijo – zadnja je bila zame posebna predvsem zato, ker smo tam včasih prespali. Na Kriško goro me je pot zanesla še mnogokrat, na Jakoba tudi in seveda oba kranjska kuclja: Šmarjetna gora ter nekoliko višji Jošt.

Nekatere od teh izletov smo družinsko ponovili letos, da bi se v dolino vsakokrat vrnili z enim hribovskim receptom. Ker je poletje, ker rekreacije ni nikoli preveč in ker je v začetku avgusta ravno pravi čas, da kuhanju dodamo še idejo za mali nedeljski izlet, je danes z nami kulinarična črka H. Pojdimo torej z zmernim tempom v hribe in si privoščimo kosilo z razgledom!

Jakob in njegov ričet

Prvi hribček, od koder smo prinesli recept, je Jakob (961 m). Pohodniki avtomobile že leta puščajo ob cestici, ki se v križišču ne odcepi proti jezeru Črnava niti ne zavije proti preddvorskemu domu starejših, temveč se podaljša naravnost proti kapelici in nato odvijuga v gozd. Parkiraš, poiščeš prvo markacijo in hop v hrib. Planinska pot je lepo označena. Nekajkrat se gozdna senca nad teboj odpre, saj hrib preseka širša gozdna pot, po kateri navkreber sopihajo gorski kolesarji.

Kako uro zmerne hoje in že ugledaš eno od dveh planinskih postojank, ki imata na Jakobu odprta vrata. Malo pod vrhom je Planinska koča pri Franciju, medtem ko je na vrhu tik ob cerkvici še Planinska koča Iskra, ki spada pod okrilje preddvorskega planinskega društva. Oskrbnik koče Vili Rozman pove, da ob koncu tedna pečejo kruh, ponujajo pa tudi joto, ričet, pehtranovo potico, jabolčni zavitek, pasulj, klobase, gobovo juho, žgance in hišno specialiteto, imenovano jakobova pita. Ko smo jih obiskali, so imeli tudi špagete, za katere se je zdelo, da so bolj namenjeni kolesarjem, ki jih je na Jakobu vse več. No, mi smo si raje zapisali recept za ričet, ki ga postrežejo z domačim kruhom.

Tonka z Vršiča

Drugi izlet je lahko osvežilna pohodniška ideja za najbolj vroče poletne dni, ker je pot zmerna, slikovita in večji del senčna. In tudi zato ker se lahko ohladimo v jezeru Jasna in se tik ob jezeru sprehodimo po Kneippovi poti, ki ti tudi v najbolj vročih dneh ohladi telo in krepko umiri misli. Prvi postanek je torej jezero Jasna pri Kranjski Gori, od koder je logična pot na Vršič. A ne z avtom vse do vrha, temveč samo malo nad 16. ovinek, kjer stoji Tonkina koča. V njej gospodari Tonka Zadnikar, ki ima z oskrbništvom bogate izkušnje. Skrbela je za Mihov dom na Vršiču, od koder se je preselila na Kriško goro nad Tržičem in med pohodniki pustila nepozaben pečat. Pozneje je za kratko obdobje skočila v kuhinjo Valvasorjevega doma pod Stolom, zatem se je pomaknila pod Vršič. Tu je že štiri leta in kmalu je tudi ta postojanka postala tista, ki jo planinci radi obiščejo zaradi dobre hrane kot tudi zaradi tople besede in dobre volje, ki ju sogovornici ne manjka.

Ko smo se to poletje odpravili pod Vršič, nam je Tonka Zadnikar predlagala lahkoten vzpon po poti, ki od njene koče vodi do Poštarskega doma. Pohod traja kako uro in je ravno prav napet, prijetno razgiban in zanimiv, z očarljivim pogledom na Ajdovsko deklico, da otroci ne izgubijo volje do hoje.

V Poštarskem domu sta letos oskrbnika Mojca in Roman Rosulnik, ki sta pred prihodom na Vršič skrbela za Kriško goro. »Tam so čudoviti pohodniki, ki so kar najini prijatelji. Ampak tudi tu na Vršiču je čudovito – samo poglejte naravo,« se na okoliške vršace ozre Mojca, ki je tisto jutro na jedilnik napisala: »Segedin, domače kislo mleko, poštarski golaž, sirovi štruklji z borovnicami in palačinke po izbiri.« Mamljivo, kajne?

Krokodilček z Jošta

Kar je Šmarna gora za Ljubljančane, je Jošt (845 m) za Kranjčane. Na vrh vodi več poti, ki jih dobro pripravljeni za seboj pustijo v manj kot pol ure, preostalim pa pot navzgor vzame dvakrat več časa. Najbolj široka in največkrat prehojena je Sodarjeva pot. Izhodišča ni težko najti, saj v Kranju vsak ve, kje je Jošt – najprej se je treba zapeljati do kranjskega predela Stražišče, od koder do vznožja ni več daleč. Sodarjeva pot je tista, ki po uvodnem klancu odvije v gozd in po skoku čez jaso odpelje do krokodilčka. A to žival bi nekako na polovici poti ugledalo le dobro izurjeno oko, saj je v krokodila predelano deblo že tako močno načel zob časa, da ob poti le stežka ugledaš strašno žival. Od krokodilčka vodijo tri poti – ena po strmem in s koreninami prepredenem pobočju, druga mimo taborniškega doma in tretja mimo kapelice oziroma studenca. Poleg te, globoko uhojene poti, je Jošt dostopen tudi iz Besnice in Rakovice, tu so še prijetna pot Nad pševsko šolo, tista po Borovničkah, Lovska, Gobarska, Pot prijateljev Jošta, z uvodnimi stopnicami popestrena pot Nad Javornikom in še kakšna.


Ko smo na vrhu, se pred nami odpre pogled na zajeten del Gorenjske. Ko je vrh osvojen, pa čas za klepet in morda tudi za kosilo. Skuhajo ga v Domu na Joštu (845 m), kjer je zadnja štiri leta Matjaž Sedej s svojo ekipo. Napredek je očiten in sprememb ni malo, saj so v zadnjem času uredili igrala, razširili teraso, obnovili notranjost in v osrednji sobi uredili veliko knjigobežnico, v kateri si dobrih knjig željni planinci lahko izberejo kakšno po svojem okusu in na vrh prinesejo čtivo, za katero se jim zdi, da bi moralo priti v roke še komu.

Od knjig h hrani in našim trem receptom: tistega za ričet smo vam prinesli z Jakoba. Kako pripraviti štrudelj, nam je narekovala Tonka Zadnikar z Vršiča, na Joštu pa smo našli recept Vanje Šulc za pito, ki se razrezana na pravokotnike lahko spremeni v rezino.