FOTO: Marca je čas za marčevko

Letošnja zima ni bila ravno dolga, bila je bolj suha kot mokra, pomlad prihaja z velikimi koraki, z njo pa prve gobe. Najbolj znana in ena prvih pomladanskih gob je marčna polževka (Hygrophorus marzuolus), marčevka, podmahovka … Ne moremo je zamenjati z nobeno drugo, saj v tem letnem času pač ne raste nobena njej podobna, ne užitna ne strupena. Na pomlad poženejo vse vrste storževk pa razni luknjičarji, ki so zaradi žilavosti neužitni, pa vrste tintnic, ki so mlade užitne, in žveplenjače, kmalu se bodo prikazale prve užitne rdečelistke in pa seveda smrčki – mavrahi.

Pa poglejmo značilnosti marčne polževke, najbolj znane gobe rane pomladi, lahko rečemo tudi pozne zime. Prvotno jo je opisal Elias Magnus Fries leta 1821 kot Agaricus marzuolus, leta 1893 pa jo je Giacomo Bresadola prenesel v rod Hygrophorus – polževke.

Vonj po urinu

Klobuk ima premera od 2 do 10 cm, sprva je polkrožen, proti robu močno spodvihan, pri odrasli gobi pa se zravna in na sredini udre. Kožica je v mokrem vremenu spolzka in lepljiva, v suhem pa gladka in fino polstena. Barva klobuka je zelo spremenljiva: mlada goba je lahko čisto bela (če jo najdemo zakopano v zemlji ali pod listjem), nato svetlo sive barve, starejše gobe so temno sive z jekleno modrim tonom, lahko tudi rjavkaste. Rob klobuka je dolgo spodvihan, pri starih primerkih narezan. Lističi so pri mladih gobah beli, kasneje postanejo sivkasti. So debeli, široki, voskasti in se rahlo spuščajo po betu navzdol. Bet je od 3 do 10 cm visok in od 1 do 4 cm širok, mesnat, valjaste oblike, raven ali zavit. Pri mladih primerkih je poln, pri starejših in v suši postane votel. Sprva je bele barve, nato postane proti dnišču sivkast. Proti vrhu in pod klobukom je kot prekrit z ivjem. Meso je debelo, nežno in krhko, bele barve, pod kožico klobuka sivkasto in prijetnega okusa. Kadar imamo skupaj več gob, je njihov vonj precej neprijeten: smrdi po urinu, česar pri posamezni gobi običajno ne zaznamo.


Raste od februarja do maja v iglastih, listnatih, najraje pa v mešanih gozdovih, pod listjem, posamezno ali v skupinah. Primerna je za vse vrste gobjih jedi: juhe, ocvrte gobe, priloge k mesu, omake, zame je še posebno dobra v rižoti.

Človek, uničevalec

Ker so marčnice prva sveža hrana, ki zraste po zimi, jih zelo rade iščejo in jedo tudi divje živali, predvsem srne, zato na rastiščih marčnic velikokrat naletimo na razrito oziroma prebrskano listje. Največkrat za njimi prav nekulturno brskamo ljudje in skoraj vsako pomlad je na nekaterih rastiščih videti, kot bi tam ril buldožer. Čeprav zakon prepoveduje uničevanje podgobja in čeprav pravilno nabiranje ravno ne škoduje rasti gob, pa s takšnim ritjem in grabljenjem lahko resno poškodujemo micelij in nevede iztrebljamo gobe. Nekatere vrste so zaradi nepravilnega nabiranja že skoraj izumrle.


Zato koristen nasvet: če določene vrste gobe ne poznate dovolj dobro, se ne trudite in je ne iščite v najrazličnejši literaturi, ampak poiščite dobrega poznavalca, ki vam bo pokazal in povedal vse značilnosti določene vrste, to si boste zagotovo najbolj zapomnili. Odsvetujem vam nabiranje gob s knjigo v rokah, saj se lahko mimogrede zmotite. Slike so eno, žive gobe pa drugo. Pri fotografiranju lahko pride do velikih razlik v barvi in tudi druge značilnosti niso vedno najbolje vidne, lahko se zgodi, da bo gobi, ki jo iščete ali ste jo našli, naenkrat podobna kopica drugih. In nenadoma ste na najboljši poti, da se zaradi napačne določitve z gobo zastrupite. Nikar! Poiščite najboljši način, da se vam to ne zgodi. Pa dobro bero želim v novi gobarski sezoni.