FOTO: Okusna golobica podobna mušnici

Danes bom opisala golobico, ki se že pojavlja v naših gozdovih, in njeno smrtno strupeno nasprotnico. Rjavo zeleno golobico (Russula heterophylla) je prvi opisal leta 1801 v Južni Afriki rojeni mikolog Christiaan Hendrik Persoon in jo imenoval Agaricus lividus. V rod golobic je bila prestavljena leta 1838, kamor jo je uvrstil švedski mikolog in botanik Elias Magnus Fries in je dobila pridevek heterophylla.



Je srednje velika goba, včasih ima klobuk premer tudi do 11 cm. Najprej je izbočen, pozneje se razpre in na sredini udre. Je gladek, zelenkastih, rjavkastih in okrastih barv, običajno ima več odtenkov. Star je po robovih rahlo nažlebkan, kožico pa lahko olupimo po celem obrobju. Trosovnica je v obliki lističev, saj spada med lisitičarke, mladi so beli, pozneje postanejo bledo rumenkaste (smetanaste) barve. Pripeti so na bet, pri starih gobah pa lahko potekajo tudi malo po betu navzdol. Bet je do 6 cm visok in do 2 cm debel. Je bel, valjaste oblike in proti dnišču zašiljen. Je precej gladek, star postane malo rjast in votel. Meso je belo, lomljivo, prijetnega vonja in okusa. Goba je užitna, zelo dobra za vse vrste jedi. Raste od poletja do jeseni, običajno v manjših skupinah pod listavci in iglavci.

Usodna zamenjava

Goba je precej pogosta, vendar jo gobarji, predvsem, kadar režejo le klobuke, velikokrat zamenjajo za eno najbolj strupenih pri nas, zeleno mušnico (Amanita phalloides): ta je najprej kroglica, ovita v belo ovojnico, iz katere zraste markantna, vendar smrtno strupena goba.



Klobuk ima premera do 15 cm, najprej je okrogel ali polkrožen, pozneje se zravna in na robovih rahlo zaviha. Je zelenkaste ali zeleno rumene barve, z vraščenimi radialnimi temnejšimi vlakni. Trosovnico sestavljajo neenakomerno dolgi lističi, ki so beli, široki in gosti. Bet je do 15 cm visok in do največ 2 cm debel. Je valjaste oblike, bel, pod lističi precej tanek, proti dnišču pa nekoliko debelejši. Na betu visi bel obroček, dnišče pa obdaja bela lupina, kar je pravzaprav razpoznavni znak, da ne gre za golobico, ampak za mušnico!



Raste skupinsko pa tudi posamično, od poletja do pozne jeseni, najraje pod hrasti in kostanji. Meso je belo, nekoliko vlaknasto, prijetnega vonja in sladkobnega okusa. Gobe ne smemo okušati: je smrtno strupena, in ker je klobuk, kar še posebno velja za nepazljive in nepoučene gobarje, podoben zelenim vrstam golobic, je nujna skrajna pazljivost pri nabiranju zelenih vrst golobic. Nekateri gobam režejo le klobuke in prav pri takšnem početju so mogoče zamenjave in hude zastrupitve. Primer sem imela celo v svoji družini. Apeliram na vse, da se o gobah najprej dobro poučijo, predvsem ločevati užitne od strupenih, in šele potem nabirajo še druge vrste poleg gobanov, ki jih menda pozna skoraj vsak.Pa dobro bero brez zastrupitev vam želim!