FOTO: Tako lep in redek, a tako strupen

Vražji goban (Boletus satanas) je dobil latinsko ime že leta 1831, ko ga je opisal nemški mikolog Harald Othmar Lenz in mu je dal zlobno ime Satan, ki izhaja iz hebrejščine. Leta 2014 je bil premeščen v novi rod Rubroboletus, skupaj s še več drugimi rdečkastimi in modrečimi vrstami gobanov, kot so dupainov goban, rdečerumeni goban in še nekaj drugih.

Starejši smrdijo

Klobuk je premera od 6 do 30 cm. Mlad je kroglaste oblike in z zapognjenim robom, pozneje se razpre in je običajno širši od višine beta. Je debel, mesnat in gladek. Je bele do rahlo sive barve z olivnim odtenkom. Nima nič rožnatega pridiha na robu klobuka kot na primer rdečerumeni goban.



Trosovnica je iz rumenih cevk, luknjice so najprej oranžne, nato postanejo rdeče, vendar so ob robu klobuka bolj blede kot pri betu. Bet je od 4 do 15 cm debel in do 8 cm visok, močan in trd. V dnišču je odebeljen, bolj ali manj rdečih barv in z rahlo mrežico, ki je močneje obarvana v središču beta, pod klobukom pa bolj bleda. Meso je bele barve, s starostjo postaja sivkasto, mehko in gobasto. Na prerezu ali na dotik zelo malo modri, barva se nato povrne v prvotno sivkasto. Mlade gobe imajo blag vonj, starejše pa precej neprijetnega. Ne smemo je okušati.



Raste od junija do pozne jeseni pod listnatim drevjem. Goba ni pogosta in je v Sloveniji zavarovana ter na rdečem seznamu pod kategorijo R, redka vrsta.

Kuhanje ne uniči strupa

Dr. Lenz je poročal, da se je s to gobo zastrupil. Bolel ga je želodec, dobil je diarejo, bruhal je in takšne simptome so imeli tudi drugi, ki so jo uživali. Zastrupitev z vražjim gobanom imenujemo gastrointestinalni sindrom, strupi v gobi učinkujejo na prebavila in povzročajo precej nevšečnosti. Škoduje tudi prekuhana, ker se strupi s termično obdelavo ne uničijo. Vendar zastrupitev ni tako nevarna kot z na primer nekaterimi strupenimi mušnicami, še posebno z zeleno. Pri nas zastrupitev s to vrsto gobe ni pogosta, če sploh je, saj je lahko prepoznavna in tudi njen vonj je tako grozen, da takoj odvrne nabiralca od misli, da bi ga pobral. Vendar ga nepoznavalci lahko zamenjajo, morda z rdečerumenim gobanom, pa tudi s svinjskim gobanom, morda pa tudi z drugimi »rdečimi« gobani. Svetujem, da pustite vse rdeče gobane v gozdu, razen če jih dobro poznate.


Nekateri menimo, da je vražji goban ena najlepših gob v naših gozdovih. A ga ne najdemo prav pogosto, saj ne raste vsako leto. Ker je zvest svojemu rastišču, ga, kadar raste, najdem vedno na istem mestu. Letos je zrasel, vendar tudi zelo hitro propadel, saj je bilo preveč dežja – tudi preveč moče včasih ne koristi ne gobam ne drugim rastlinam.
Pa dobro bero želim in nabirajte le dobro znane gobe!