Gibanje blaži sklepno bolečino

Poznamo več kot sto vrst revmatskih bolezni: nekatere prizadenejo že otroke in mladostnike, druge se pojavljajo predvsem pri starejših, nekatere pogosteje pri ženskah, druge pri moških. Najpogostejše so osteoartroze sklepov in hrbtenice, ki prizadenejo več kot 40 odstotkov ljudi, starih od 45 do 75 let, in kar 80 odstotkov starejših od 75.

»Sledijo jim vnetne revmatske bolezni, kjer sta najpogostejši revmatoidni artritis in skupina spondiloartritisov. Poznamo še zunajsklepni revmatizem, sindrom fibromialgije, s kristali povzročena sklepna vnetja. Redkejše revmatske bolezni so sistemske vezivnotkivne bolezni, še redkejši so vaskulitični sindromi z vnetjem in posledično okvaro žilnih sten ter prizadetostjo pripadajočih tkiv in organov,« pojasnjuje prim. Mojca Kos Golja, dr. med., spec. interne medicine in revmatologije v pokoju ter častna članica Društva revmatikov Slovenije. Najpogostejši simptomi, predvsem pri vnetnem revmatizmu, so bolečine, sklepne otekline, jutranja okorelost, motnje gibljivosti in deformacije, a klinične značilnosti, ki se pojavljajo pri eni bolezni, so lahko povsem drugačne ali odsotne pri drugi, pri vseh pa so lahko prizadeti koža, sluznice, čutila, notranji organi, organski sistemi, razna tkiva in živčevje.

Zdravljenje mora biti čim zgodnejše. FOTO: Chainarong Prasertthai/Getty Images

»Ena revmatska bolezen včasih preide v drugo, možni sta prepletanje in kombiniranje dveh ali več različnih bolezni. Pomembna je ocena bolečine v križu, koliko in kateri sklepi so boleči, kje je bolečina najbolj izražena, kam se širi, ali je akutna (manj kot šest tednov) ali kronična (šest tednov in več), kako nanjo vpliva mirovanje ali gibanje,« pojasnjuje sogovornica in pristavlja, da lahko nastanek bolezni sprožijo različni dejavniki iz okolja, kot so kajenje, ultravijolični žarki, bakterije, virusi, mikroorganizmi, nekatera zdravila in kronični stresi. »Zelo pomembni so tudi notranji telesni dejavniki, kot so genetsko ozadje, genetska nagnjenost k bolezni, spolni hormoni. Zunanji dejavniki pri osebi z genetsko nagnjenostjo sprožijo nepravilen odziv imunskega sistema, nastajati začnejo različna avtoprotitelesa, ki napadejo lastno telo, povzročijo okvaro organov in tkiv ter vnetno revmatsko bolezen,« razloži sogovornica.

Nujna poučenost bolnika

Diagnostika in zdravljenje sta na tem področju doživela izjemen napredek, je spodbudna prim. Kos Goljeva: »Prvi pogoj za uspešno zdravljenje brez zdravil je izobraževanje bolnika. Ponuditi mu je treba tudi psihosocialno pomoč. Cilj sodobnega farmakološkega zdravljenja, ki mora biti čim zgodnejše, je umiritev ali vsaj nizka aktivnost bolezni. Praviloma začnemo s simptomatskim zdravljenjem, to je z nesteroidnimi antirevmatiki, ki imajo protibolečinsko, protivnetno in protivročinsko delovanje. Prehodno uporabljamo glukokortikoide. Na voljo so tudi konvencionalna sintezna zdravila, ki vplivajo na delovanje imunskega sistema, biološka zdravila in še sodobnejša, t. i. tarčna sintezna zdravila.« Poučenost bolnika o pomenu rednega uživanja predpisanih zdravil in rednih pregledov je nujna.

»Pomembni ukrepi so odprava nezdravega načina življenja, sprememba prehrane (mediteranski tip prehranjevanja), čim bolj normalna telesna teža, redna telesna dejavnost, ki zajema vaje za gibljivost, za mišično moč in aerobne vaje za čim boljše delovanje srčno-žilnega sistema. Redna telesna dejavnost zmanjšuje sklepne bolečine in umirja sklepno vnetje, zmanjšuje otekline, izboljša gibljivost, preprečuje propadanje mišic in deformacije. Poleg tega tudi ugodno vpliva na čustveno počutje. Pri učenju in izvajanju telesne dejavnosti morajo predvsem na začetku bolezni bolniku pomagati fizioterapevti in delovni terapevti,« še sklene sogovornica.