Gobi na odmrlem lesu: pazite, sta neužitni

Pisano ploskocevko (Trametes versicolor) je mogoče najti vse leto, najbolj očitna je v zimskih mesecih, ko so listavci goli. Ta zelo spremenljiva gliva raste predvsem na mrtvem trdem lesu, nekateri primerki so osupljivo živih barv. Prvotno jo je leta 1753 opisal Carl Linnaeus, ki ji je dal ime Boletus versicolor, 1939. jo je češki mikolog Albert Pilat preimenoval v Trametes versicolor.

Trametes, ime rodu, izhaja iz predpone tram-, kar pomeni tanek, in osnove -etes, torej tisti, ki je, kar pomeni, da so plodna telesa gliv v tem rodu tanka v prerezu. Posebni epitet versicolor pomeni večbarven, ime je popolnoma upravičeno, ne le zaradi variabilnosti barve od primerka do primerka, ampak tudi zaradi prisotnosti večbarvnih trakov na zgornji površini enega plodnega telesa.

Pisana ploskocevka je pogosta in lepa lesna goba.

Klobuki imajo premer do 10 cm in se pogosto prekrivajo v plasteh, drug nad drugim, debeli so od 1 do 3 mm. So prožni in žilavi, okrogli ali pahljačasti, na robu valoviti, pri strani prirasli na les. Vidna so koncentrična območja rdeče, rumene, zelene, modre, rjave, črne in bele barve, na robu so svetlejši, kratko in gosto dlakasti, kolobarji so izmenično kosmati in gladki, rob je drobno ščetinast. Spodnja stran je prekrita z drobnimi plitkimi porami bele ali krem barve, ob poškodbah se ne obarvajo močno. Goba nima beta, saj je priraščena na podlago.

Meso je svetlo rumeno do belo, žilavo, trdo in brez značilnega vonja in okusa. Je zelo pogosta saprofitna vrsta. Goba ni užitna, spada pa med zdravilne gobe, saj vsebuje polisaharide in terpene, ki učinkujejo proti raku in drugim boleznim. Zelo pogosto se uporablja v kitajski medicini. Najti jo je mogoče vse leto, na odmrlih deblih in štorih listavcev (bukev, hrast, breza, gaber), trosnjaki prezimijo. Rade jo napadejo žuželke, ki v trosnjake ležejo jajčeca, zato stari trosnjaki postanejo porozni, mnogokrat so porasli z algami in postanejo zeleni. Ker so gobe lepe, jih lahko uporabimo za okrasne aranžmaje – če jih pravi čas poberemo, pravilno posušimo in zaščitimo.

Osmojena bjerkandera je čudovita.

Povzroča gnitje lesa

Osmojeno bjerkandero (Bjerkandera adusta) je leta 1787 prvič znanstveno opisal nemški botanik Carl Ludwig Willdenow, ki ji je dal ime Boletus adustus. Leta 1880 je gliva dobila svoje trenutno sprejeto znanstveno ime, ko jo je finski mikolog Petter Adolf Karsten, ki je ustvaril rod Bjerkandera, preimenoval v Bjerkandera adusta. Specifični epitet adusta pomeni ožgan, medtem ko je bil rod Bjerkandera poimenovan po Clasu Bjerkanderju, švedskem duhovniku, meteorologu, botaniku in entomologu.

Trosovnica osmojene bjerkandere je luknjičasta in sive do črnikaste barve.

Gobo lahko hitro določimo s prečnim prerezom trosnjaka, kjer vidimo močan kontrast med belkastim mesom klobuka in sivo črnikasto trosovnico. Klobuki so polkrožni, školjkasti ali pahljačasti, pogosto prekrivajoč se kot strešniki. So tanko mesnati, površina je polstena, z bolj ali manj širokimi koncentričnimi pasovi, okraste do sivo rjave barve, tudi črnkasti so. Rob je pri mladih belkast, pri starih črnkast in rahlo valovit. Spodnja stran je luknjičasta, luknjice so sprva svetlo sive, nato temno sive do črnikaste, proti robu belkaste. Na dotik počrni. Beta tako rekoč nima, saj je prirasla na podlago. Meso je belkasto do sivkasto, usnjasto in žilavo, vonja in okusa po gobi. Raste vse leto na odmrlem lesu listavcev, najraje na bukvah, tudi na štorih, še stoječih deblih, tudi na poškodovanih delih še živih dreves, in povzroča gnitje lesa! Je precej pogosta neužitna goba.

Če boste kaj hodili po gozdu, le poglejte po štorih, saj se vedno najde kakšna zanimiva in lepa goba, pa čeprav neužitna!